Gromovniški poslanec pravične stranke, ki sovraži »komunajzarje«, je mimo mene v predmestju Kranja hodil k »šmarnicam« v bližnjo cerkev, nekateri mulci smo pač raje igrali nogomet. Že takrat sem vedel, da bo nekaj iz njega, skoraj soseda sva bila. In s šefico kabineta (zdaj že bivšega) šefa vlade smo ga žurali sem ter tja po plesih v Delavskem domu. Jasno, da ji je potem uspelo. Z letečim poslancem (iz stranke v stranko za njegov in obči blagor) sva bila sposobna v hipu za šankom rešiti vsaj slovenski nogomet, če že države ne. Ko sem pri nogometu: kdo mi je kriv, da je legendarni kapetan zlate generacije doma v sosednji vasi, s sedanjo šefico vlade pa sva štela kopačke, drese in evre, ki jih je bilo treba zagotoviti v domačem klubu. In evropski komisar? Šala mala: skoraj sošolca sva, z gimnazije. Ne vem, koliko petic je imel, koš je pa znal zadeti v tisti po prepoteni mladosti vonjajoči telovadnici. Logično, da je skočil visoko! In predsednik stranke, ki zdaj v prestolnici menja vlade in pometa po demokratični stranki upokojencev? Znanec, dober znanec iz Kranja, domačega mesta. Ja no, že takrat je dajal slutiti, da bo diplomat s tistim francoskim r – francoščina pa je jezik diplomacije, kajne. Evroposlanca, bivšega predsednika velike stranke tudi poznam, ko je še v Kranju urejal vaterpolo in nam pripeljal karavano najboljših kolesarjev. Z najmanj tremi (bivšimi ali sedanjimi) poslankami in poslanci se tikam, kaj se ne bi, se poznamo. In pomislite: z eno od bivših ministric (resda za kratek čas, kaj moremo) sem čisto zares v žlahti. Pa to še ni vse, bi rekli v kaki televizijski reklami za posodo ali kaj podobnega. Veliki šef kot Triglav velike finančne ustanove je tudi znanec, celo na telefonske klice se je včasih hitro odzval. Kako se ne bi, ko pa poznam njega in sestro, ki je žena mojega sošolca, ta pa je bil velik direktor velikega podjetja, kjer sta se cedila med in zlasti mleko! Pa še ugledno bančnico lahko tikam, prav prijetna in sposobna ženska je. Pa je takih še veliko: eden od sosedov iz mladosti je stanoval tik zraven velike kranjske tovarne. No, zdaj stanuje še vedno blizu, le tovarna je zdaj njegova! Še bi se lahko hvalil s pomembnimi direktorji, odvetniki, politiki, umetniki, športniki, ki jih poznam. Slovenija pač: kaj se ne bi poznali, dva milijona nas je.

Mi zavidate, kdo vse je na mojem spisku poznanih? Da ne bo napake: to so ljudje, ki jih poznam ne glede na svoj poklic. Bili smo sosedje, sošolci, znanci ali pa smo skupaj samo žurali, preživljali mladost ali kak drug del življenja.

A časi se spreminjajo in znanci z njimi. Zdaj mnogi v pozdrav komaj dvignejo obrv, telefonske slušalke pa sploh ne in moja pošta roma v njihov koš za odpadke. In ugotovitev, da me ne poznajo (več), se ponuja kar sama po sebi. Pa zaradi tega nisem ne užaljen, ne prizadet, ne jezen. Priznam, da je tudi mene mikalo, da prestopim mednje. Da si pridobim pravico, da koga ne poznam več, da prezrem njegov klic, pozdrav, prošnjo, zahtevo, željo. Da sem vedno naštet, ko se ljudje hvalijo, koga poznajo. Da sem (po)znan, meni pa drugih ni treba poznati.

Pa me je hitro minilo. Ne bi se izšlo. Ne bi zdržal. Ker enega pač najbolje poznam in vem, kakšen je. Koga? Sebe! In vem, da mi zdajle pritrjujete. Zakaj? Saj me ja poznate…