V poplavi uspehov zimskih športnikov so kar malce neopazni dosežki slovenskih deskarjev. Med tistimi, ki so najbolj krojili svetovni vrh, je Žan Košir. Domov je prinesel dve kolajni iz skupnega seštevka svetovnega pokala – za drugo mesto v paralelnem slalomu in za tretje mesto v seštevku vseh paralelnih disciplin.

Prejšnji teden je v Španiji odpadla zadnja tekma svetovnega pokala, toda Koširju se ni mudilo domov. Skočil je do španske obale, smučarsko desko pa je zamenjal za desko za srfanje in kajtanje. »Šli smo po Španiji, da smo malce ujeli poletne utrinke. Ko smo se vrnili v Slovenijo, smo ugotovili, da zima še vedno kaže zobe. Vsi si želimo malo sonca, da odpihne ta sneg. Tudi zimski športniki ugotavljamo, da zima ni več 'fletna', še posebno za nas, ki imamo zimo že od avgusta,« je ob vrnitvi v domovino potarnal vedno zgovorni Žan Košir.

Kljub prostim dnem ne počiva. Včeraj smo ga zmotili med tekom na smučeh na Pokljuki. »Malo sem tekel skupaj s prijateljem, spila sva čaj in šla domov. Sedaj se najde čas za kavo z drugimi zimskimi športniki, s katerimi malo filozofiramo, kakšna se nam je zdela sezona in kaj načrtujemo naslednje leto,« je povedal Košir. »Tek na smučeh še ni del priprav na naslednjo sezono, ampak za sprostitev. Prava kondicijska priprava se začne maja. V prvih mesecih po koncu sezone sem veliko na kolesu, denimo za 1. maj grem s prijatelji s kolesom do Poreča. Tudi ko imam prosto, sem ves čas aktiven, a nikoli pod polno obremenitvijo. Težko bi se ulegel in dal vse štiri od sebe. Treba je iti v pogon, ker drugače razmišljaš samo o neumnostih.«

Prvič v karieri je bil med najboljšimi v skupnem seštevku, toda Žan Košir notranjega miru ni našel. Prepričan je, da bi lahko posegel še višje. »Skupni seštevek razkriva, da sem med najboljšimi, a na koncu bi lahko iztržil več. Dvakrat sem šel ven, dvakrat sem bil peti. Včasih pretiravam. Na zadnji tekmi sem imel v kvalifikacijah pred tekmecem, ki je imel na koncu drugi čas, prednosti za ena vrata in pol, a me je nato čez zadnji val samo katapultiralo, ker sem šel prehitro,« je dejal. »Vesel sem, ker sem storil korak naprej. Ostali so naenkrat postali počasnejši od mene, česar nisem bil navajen. Moji slabši rezultati so bili večkrat posledica prehitrih voženj, saj če bi šel malo počasneje in z manj tveganja, bi lahko zmagal. Na svetovnem prvenstvu sem bronasto kolajno izgubil za enajst stotink, čeprav prej zaradi padca sploh nisem mogel hoditi.«

Sestavni del deskanja na snegu so padci, ki na tekmovalcih pustijo davek v obliki poškodb in bolečin, ki jih spremljajo ves čas. Če je v preteklih letih po koncu sezone potreboval daljši počitek, da je obnovil moči, je letos drugače, kar je plod boljše fizične pripravljenosti. »Pozimi je moje telo precej bolj občutljivo. Poleti je manj težav, ker je topleje in manj stresno. Med sezono moraš nositi tudi vso opremo na progo, na deski pa tudi hitreje padeš, saj nimaš toliko ravnotežja kot na smučkah. Če hočeš dober rezultat, moraš biti odločen in na limitu zmožnosti. Ko odpelješ več voženj, te začne v kolenih in kolkih že vse trgati. Precej je utrujajoče. Če ne bi vsak večer delal enournih razteznih vaj, potem ne bi mogel prenesti vseh naporov.«

Z bolečinami se je bojeval tudi teden dni pred tekmo svetovnega pokala na Rogli. »Vibracije so me toliko dražile, da nisem mogel nič. Še dobro, da je moja mama fizioterapevtka, da sem lahko v enem tednu naredi precej izboljšav. Ni bilo optimalno, samo za silo je šlo. Če nimaš ravno zlomljenih kosti in raztrganih vezi, se še da nekaj gibati. Pač čutiš bolečine in za tekmeci malo zaostajaš, ampak se da. Vedno je nekaj novega, nikoli se ne neha. Načeloma me je strah, a ko začutim, da nekaj lahko naredim, postanem precej pogumen.«

Podobno kot Tina Maze tudi Žan Košir trenira ločeno od ostale reprezentance. »Da sem šel na svoje, je bila moja edina možnost. Največji problem slovenskega deskanja je, da sama Smučarska zveza nima vpliva, kako mi delujemo. Znotraj zveze je poseben odbor za deskanje, v katerem so klubi, notri pa so starši posameznih tekmovalcev, ki postavljajo pravila,« je razložil Košir. »Na koncu se je izkazalo, da sem lahko treniral še bolje, ker se ni bilo potrebno nobenemu prilagajati. Tako želim delati tudi v prihodnji olimpijski sezoni.«