Kakšna aroganca in kakšna poniglavost, je s prizadetostjo, kakršno premorejo samo Kitajci, če jim kdo kje na tem svetu reče ne, globoko v sebi tarnal gospod Huang, ki osebno tehta nekaj milijard dolarjev in vodi korporacijo, ki je samo lani zaslužila več kot 300 milijonov dolarjev. Kitajski poslovnež, po srcu filantrop in zaljubljenec v islandske sage, ni želel nič drugega kot na severovzhodu Islandije, nedaleč od mesteca Akureyri, kjer je še hudič rekel lahko noč, kupiti od že ostarelega ovčarja Bragija Benediktssona 250 kvadratnih kilometrov veliko, zgolj za skromno preživetje ovac uporabno zemljišče. Na njem pa, sredi divjine, sredi surove nedotaknjene narave, narediti ekološko igrišče za golf, hotel kategorije deluxe s stotimi sobami in nadstrandardne vile. 200 milijonov dolarjev bi kitajski oboževalec islandske narave »skeširal« takoj, potem pa bi vrednost investicije rasla tja do 800 milijonov dolarjev. In to ponudbo Islandija, ki bi se bančno skoraj potopila kot Ciper, zavrne s tako banalnimi pomisleki, da se je težko znebiti vtisa, da to državo, ki ne zmore nič drugega kot nabiti Slovence v fuzbalu, vodijo izdajalci nacionalnih interesov. Poslušajmo islandske argumente; ne nas basat z golf igriščem v deželi, kjer je šest mesecev sneg, tri mesece dež, dva meseca piha kot noro, skratka, ima samo 30 za golf ugodnih dni na leto. Kakšno igrišče za golf v deželi, kjer žogice padajo v gejzirje, do kolen se pogrezaš v močvirje, vse naokrog iz zemlje švigajo smrdljive žveplove pare, občasno pa milijone ton pepela bruha vulkan Eyjafjallajökull?
To nerazgledanost in popolno odsotnost poslovnega duha bi gospod Huang še nekako požrl, toda tisto, kar so zraven k tej zgodbi o uspehu še napletli islandski politiki, pa je bilo že na robu osebne žalitve in žalitve poštenega kitajskega ljudstva. Da se za z zdravim razumom skregano investicijo skriva kitajski ekspanzionizem, da bo v hotelu poveljstvo kitajskih posebnih enot, strežno osebje bodo kitajski vohuni, pod igriščem za golf vojaško oporišče z radarji in raketami, kadiji, tisti avtomobilčki za prevažanje golfistov pa bodo oboroženi z 22-milimetrskimi topovi. Načrt gospod Huanga, da bi Kitajci državi povezali s 50 letalskimi linijami in da bi s svojimi ledolomilci tudi pozimi zagotovili nemoteno plovbo južno od Arktike, pa smrdi do neba. Z letali bo namreč prišlo na tisoče Kitajcev z družinami, ki so pripravljeni delati za 200 evrov, in Islandci bodo morali s trebuhom za kruhom po širnem svetu. Z ladjami pa bi začeli transportirati opremo za gradnjo jeklarn, ladjedelnic, tekstilnih in pirotehničnih tovarn. Ko bo vsi Islandci začeli jesti s palčkami in vsi volili komunistično partijo, pa bi se začel finale. Islandija je Pekingu samo odskočna deska za osvajanje Arktike, ki so si jo že pod mizo razdelili Američani, Kanadčani, Rusi in Skandinavci. Toda ko bodo prišli zapičit svoje zastave, jih bo tam že čakalo 100 milijonov Kitajcev. Zato Islandci zemlje ne dajo za golf! Gospod Huang pa je želel samo narediti ekološko golf igrišče v zdravem, čistem, neokrnjenem okolju, da se bo lahko kitajski delavec v luksuznem hotelu in ob sproščajočem golfu spočil po težkem delovnem tednu. Častna pionirska!
