Projekt, ki je v napovedi sezone še nosil naslov Poraz – kot ugotavlja dramaturginja Marinka Poštrak, ki ga je s Frljićem zasnovala, »je problem izbrisanih eden največjih porazov naše države in tudi nas, ki smo to mirno dopustili in se delali, da se nas ne tiče« – je k ozaveščanju usmerjeno gledališko dejanje, ki seveda ne izvzame izvajalcev. Sedmerica igralcev (Vesna Jevnikar, Darja Reichman, Miha Rodman, Vesna Slapar, Aljoša Ternovšek, Borut Veselko, Matjaž Višnar) se v enem izmed prizorov, v prepir sprevračajočem se pogovoru o (ne)udeležbi referenduma, ki je leta 2004 odločal glede sprejetja tehničnega zakona o izbrisanih, tako rekoč razgali na individualni ravni, ko že v svojem krogu v odnosu do tega problema spoznava precej nizko stopnjo državljanske aktivnosti. Vendar pa projekt ne vsebuje le prizorov takšnega tipa; ti se namreč izmenjujejo s podajanjem drobcev iz kompleksne zgodbe izbrisanih, v kateri izstopi – in se nas prek vživete igralske pripovedi dotakne – tragična usoda štiričlanske družine.
Enourno predstavo, pred ogledom katere smo pozvani, da oddamo osebni dokument, tako izoblikuje spoj raznovrstnih segmentov, ki se ne sestavijo v nekakšno strukturirano pojasnjevanje izbrisa, temveč denimo pokažejo na različne oblike manifestacije nestrpnosti, na konstruiranje negativne podobe izbrisanih kot način »utemeljevanja« nezakonito odvzetega jim statusa ali na slabo seznanjenje širše javnosti s tem problemom, da bi naposled pripeljali do neposredne vključitve občinstva: s pobiranjem prispevkov za odškodnine izbrisanih, ki ga spremlja precej grobo komentiranje pobiralcev kot eden od načinov pretresanja gledalčeve vesti, in končno s predlogom za izraz solidarnosti, ki naj bi jo izkazala dovoljenja posameznih gledalcev igralcem, da uničijo njihove dokumente (toda kakšna je ta solidarnost?). V nasprotju s tako silovito, celo bojevito neposrednostjo, ki tako rekoč terja javno opravičilo, k temu na samem koncu vodi intimnejša pot (osebno srečanje z izbrisanimi).
Soočenje z odgovornostjo, izraz solidarnosti, tudi sočutje, vse to ima lahko različne oblike, tako kot so lahko različna čustva, občutja, (ne)posredni odzivi (vsekakor odvisni tudi od same sestave občinstva), ki jih provokativno vzbudi Frljićeva družbeno izrazito angažirana predstava (njena scenografska podoba vključuje tudi predlog za spomenik izbrisanim). In vendar se prav povzročene razlike v odzivanju priležejo projektu, ki se loteva problematike izbrisanih in opominja na njeno nerazrešenost.