Doslej smo imeli dva tipa ministra za kulturo. Prvega zastopa Žiga Turk s svojim sekretarjem za kulturo Aleksandrom Zornom, vsaj tako dobro pa tudi Vasko Simoniti. Ta tip ministra navadno pride, ko že zavlada sprijaznjenost, da sistemski prelomi niso možni, in napove silne spremembe. Pozorni hitro opazijo, da se ob konkretnostih nerodno spotika in je še najbolj odločen v nameri, da bo enkrat te dni končno poklical ministra za finance, da skupaj pljuneta v roke. Tak tip ima navadno na zalogi cvetober samih žlahtnih kulturnih percepcij ali pa slovensko zabeljeni tradicionalizem na bizaren način meša s poljudnimi izpeljavami te čase že vidno obrabljenega Miltona Friedmana. Pri ministru tega tipa je jasno, da je prišel v resor zganjat retoriko, ideologijo in pobirat ministrske benefite. Kolikor gre za politiko, je to politika praznih besed, prikritih groženj, zbujanja strahu, ogorčenja, protesta, potlačene agresije (»Smrad!«). Ker gre za tip ministra, ki ga kadruje izključno strankarski profil in ne področne kompetence, je temu primeren tudi njegov izplen. Četudi veliko žuga, ob koncu ugotavljamo, da napravi relativno malo škode. Dobra plat njegovega mandata je v tem, da kulturna javnost v plazu kritik razgrinja tudi realne probleme, ki so na ministrstvu stalnica: denimo, lani je vse pogumneje kazala na uradništvo, ki dvornega norca na oblasti ne kroti, pač pa mu statira. Mandat takega ministra si zapomnimo po tem, da mu siljenje kulture z ideologijo ne uspeva iz čisto praktične zadrege – pogoje produkcije in sistemske razmere si brez vidne sramežljivosti predstavlja povsem napačno.
Še bolj kulturnemu sektorju ustreza drugi tip ministra za kulturo, ki ga predstavlja Majda Širca. Kadrujeta ga hkrati politična pripadnost in poznavanje področja, njegova prednost pred prvim pa je, da si svojega področja ne predstavlja povsem popačeno ter se politično bolj izurjeno izogiba ideološkim floskulam in polinteligentnim flopom. Tak tip ministra vse niti drži v svojih rokah, še bolj bistveno pa je, da njega po nitih upravlja zadostno število deležnikov. Deluje v polju določenih interesov, vendar nikoli odkrito, bistveno je, da nikogar ne odrine, ujezi (okej, Stres naj kar stresa svoje) ali oškoduje. Tam je, da ohrani status quo, pravilo je, da nikomur ničesar ne jemlje, lahko pa kaj da, sploh če bo potem mir: kaka obljuba nevladnikom, drobtinica samozaposlenim, trepljanje po hrbtu in nežno zaščitništvo do javnega sektorja. Tak minister je v varni spregi s kulturnim poljem, omogoča simbiotično in mirno (so)bivanje, v katerem kulturniki ne kritizirajo dela ministrstva, minister in uradniki pa ne vznemirjajo preveč kulturnikov. Vesna Čopič temu pravi »organizirana nedolžnost kulturne politike v Sloveniji«. Gre za politiko ambicioznih papirjev, osnutkov, predlogov, analiz in idej, ki jih čaka večnost v ministrovem predalu. Pomembna kulturnopolitična vprašanja odpira, vendar se do njih ne opredeljuje, saj bi to terjalo zamere in izgube zavezništev. Mandat takega ministra si zapomnimo po tem, da so pozornosti deležne le politične poteze, ki padejo v ideološki kalup, večinoma pa so nebistvene in zgolj lepotilne. Da se takemu ministru mandat zaključi prezgodaj, je dobro, saj služi kot izgovor, zakaj je ostal pri dobrih namenih.
Potem imamo tretji tip ministra za kulturo, ki je čisto hipotetičen model, saj ga doslej še nismo imeli. Od prvih dveh se razlikuje v tem, da nima politične kilometrine in se zdi, da ga bolj kot strankarsko kupčkanje kadruje profil referenc. Podobno kot prvi tudi on med kulturniki zbuja le primarne reflekse, prav tako še preden bi utegnil kaj tehtnega povedati. Nelagodje zbuja s prakticiranjem odkrite politike, temelječe na viziji in podprte z argumenti, predvsem pa s sprejemanjem odločitev, za katerimi stoji s funkcijo in ugledom. Predpostavimo še preostalo, za slovenski prostor skoraj nezamisljivo – minister ni karierni politik, njegova pisarna ni odprta kot lobistični urad, brez težav se sooča z drugačnimi mnenji in opredeljuje do kritik interesnih skupin. Čisto nov žanr! Če prvi tip ministra kulturni sferi predstavlja zunanjega sovražnika in drugi naravnega zaveznika, predstavlja tretji tip ministra notranjega sovražnika z vsemi lastnostmi možnega zaveznika.
Če bi utegnili že v kratkem imeti tretji tip ministra, bi bil rezultat najboljši, če bi tako minister kot kulturna sfera priložnost izkoristila za demokratično dozorevanje. Za zavezniško poenotenje pri vprašanju, kateri problemi terjajo prednostno reševanje ter kje je najbolj nujno zasledovati maksimalne skupne koristi in načelo pravičnosti. Problem tretjega tipa ministra je v tem, da si ga zapomnimo po tem, česa ni naredil, pa bi lahko. Ti, ki zmorejo, a ne naredijo bistvenega, so na koncu še bolj krivi od onih s križem, ipodom ali figami v žepu.