»Bilo je sproščeno. Počaščen sem, da sem lahko sodeloval na taki dirki s takimi asi. Meni zelo veliko pomeni, da sem se lahko poleg velikih imen kolesarstva sploh peljal,« je Primož Roglič, 23-letni kolesar Adrie Mobil, opisal nastop na svoji prvi veliki mednarodni kolesarski dirki. Pretekli teden je z novomeško ekipo kot profesionalni kolesar sodeloval na Mednarodnem tednu Coppi in Bartali, bil 60. v skupnem seštevku, 25 minut za zmagovalcem Diegom Ulissijem (Lampre). Vendar se mnogo bolj kot dosežek v nepopisanem listu njegove kolesarske kariere neverjetno sliši in bere njegova dosedanja športna kariera.
Od smučarskega skakalca do profesionalnega kolesarja je prišel v letu dni. »Vsi, ki to slišijo, so začudeni in se sprašujejo, od kod sem prišel,« je dejal 23-mladenič iz Kisovca pri Zagorju, ki je bil dolga leta zapisan skokom. Kazal je velik potencial. V generaciji z junakom Planice Jurijem Tepešem je osvojil tudi ekipno srebro (Kranj 2006) in zlato (Planica, Trbiž, 2007) na mladinskem svetovnem prvenstvu, bil peti med posamezniki pred Tepešem. Verjetno bi bila njegova kariera bogatejša še za kaj več kot dve zmagi v celinskem pokalu ter nekaj zmagovalnih stopničk, če ne bi nekaj dni po slavju na MSP, 22. marca 2007, hudo padel na uradnem treningu na velikanki v Planici. Verjetno bi ga že naslednji dan tedanji trener Arri Pekka Nikkola uvrstil na tekmo svetovnega pokala. Tako pa ni med elito nikoli nastopil, čeprav se je kot letalec trudil do decembra 2011.
»V Beljaku sem tedaj naredil zadnji skok. 185 metrov iz Planice je moj osebni rekord. Rad sem letel. Padca v Planici 2007 pa ne jemljem kot prelomnega. To je bila le ena izkušnja v karieri. Mislim, da so bile prelomne druge stvari,« s kratkimi stavki opisuje del skakalne kariere. »Vse bolj so bili prisotni trenutki, ko se nisem več videl kot skakalec. Prave motivacije ni bilo več. Prodal sem motor KTM in kupil specialko. Poskusiti ni greh. Vzdržljivostni športi so mi bili vedno blizu. V kolesarstvu sem poskusil resno, tako kot sem pristopa vajen s skokov. Rad bo izkoristil ta potencial. Očitno je to šport, v katerem mi gre dobro,« je opisal preobrazbo, kjer sta mu lani z nasveti največ pomagala Marko Polanc in Andrej Hauptman v Radenski. Ker je bil prestar, ga med člane nista vpisala. Praktično takoj pa je zablestel na amaterskih dirkah. Presenetljivo je slavil na 6. maratonu Alpe okoli Kamniških Alp, ki s tremi prelazi čez Jezersko, Pavličevo sedlo in Črnivec do Kamnika velja za prestižno preizkušnjo odprtega tipa za vse kolesarje. Na klancu je stresel tudi Tadeja Valjavca. Ko je septembra s časom 33:02 pustil vse daleč zadaj še na Jurišu na Vršič, je bil med amaterji že mali zvezdnik. V prvem letu je prevozil 22.000 kilometrov, kar je že čudež, da je njegovo telo vzdržalo, saj se ni vozil počasi kot zasavski ultra rojak Hilarij. Ko je naredil še testiranja na fakulteti za šport pri dr. Radoju Miliču, pri strokovnjaku, ki ima vpogled v vse naravne potenciale vzdržljivostnega dela slovenskega vrhunskega športa, se je le čudil, kje so s tem čudežnim dečkom hodili do zdaj. Potencialu je verjel tudi Milan Eržen in do profesionalne pogodbe za Adrio Mobil je bil le še nov, neverjeten korak.
Pretekli teden je prvič stal na isti startni črti kot Pellizotti, Garzelli, Rabottini, Basso, Rubiano Chavez, Ulissi, Cunego, Deignan, Kessiakoff. Zvezdniki, ki so že zmagovali na Giru, Touru, Vuelti. Za mnoge kolesarje so to le sanje. »Pred njim je svetla prihodnost,« je bil prvi komentar Milana Eržena, ki je podpisan pod razcvet Brajkoviča, Špilaka, Kumpa. Obrazložitev je daljša. »In seveda je pred njim še ogromno dela, dela in še enkrat dela. Ni ovir v fizični pripravi. To je to le del cestnega kolesarstva. Mora se naučiti razmišljati glede taktike, tehnike, pristopa. Tega pa je ogromno. Še mladinci imajo težave pri prehodu med člani, ne pa Primož, ki je čisti novinec. Če bo priden in vztrajen, bo pri 27. letih že prekaljen in lahko naredi še bogato kariero,« brez olepševanja navrže Eržen in se pošali, da ga je v kraljevski etapi s 3800 metri višinske razlike (dvojne Alpe) vendarle slišal potožiti, da ga bolijo noge. »In čeprav je spreten, vajen hitrosti, sem prepričan, da so ga te dni bolj bolele roke od zaviranja in glava od razmišljanja. Ob vsakem padcu, za katerega sem slišal, pa sem se vprašal, če kaj leti po zraku,« se je pošalil Eržen. »Padel sem enkrat, bolj sestopil, a zaradi drugih,« je delček dirke, kjer je kolega Rado Rogina osvojil skupno 13., Matej Mugerli pa tretje mesto v etapi, opisal skromni, delavni in, kot pravijo, tudi pozitivno trmast mladenič. »Vem, čaka me učenje. Vem, da je potrebnih ogromno izkušenj na številnih plateh tega športa, sodelovanje cele ekipe, spoznavanje vedno novih okoliščin. V Adrii ne čutim nobenega pritiska. In videl sem, kako najboljši kot Cunego in Ulissi letijo v klanec. Tega si do zdaj nisem predstavljal. Počaščen sem, da sem se lahko peljal zraven. Za zdaj.«
