Smuk je nevarna disciplina. Ste imeli od nekdaj željo iti na rob?

Ne. Nikoli nisem bil adrenalinski odvisnik. Zunaj športa nisem nikoli iskal ekstremov. Nisem skakal s padalom, nisem norel na cesti z avtom ali kolesom.

Boste sedaj trener?

Rad bi delal v tem športu kot trener. V drugi polovici sezone, ko sem ekipi pomagal kot prostovoljec, mi je bilo to delo všeč. Užival sem v delu in tudi tekmovalci mislim, da so me v redu sprejeli. Mislim, da me spoštujejo in vedo, da jim lahko kaj koristnega povem.

Dva sta bila še posebno navezana na vas.

Predvsem Rok Perko.

Zanj je bilo slovo bolj čustveno kot za vas?

Ja. Fantom sem svojo odločitev povedal na dan, ko sem se vračal iz bolnice. Takrat sem se ustavil v Kitzbühlu, kjer so bili fantje. Povedal sem jim, kakšno odločitev sem sprejel. Že takrat je bil Perko povsem iz sebe. On je bil z menoj od leta 2005, ko je bil mladinski svetovni prvak. V osmih letih smo doživeli veliko hudega in veliko dobrega. Tudi meni je hudo. Če bom ostal zraven, mi bo lažje. Z nekaterimi človek vzpostavi prijateljski odnos, kar je pametno ohranjati.

Bo Perku v prihodnji sezoni lažje? Ker boste v ekipi tudi vi?

Glede tega jaz ne sprejemam nobene odločitve. Povedal sem, da sem pripravljen delati. Odločili se bodo drugi.

Ljudje, ki vas bolje poznajo, pravijo, da ste skromen fant. Drži?

Mislim, da sem. Lažje te drugi ocenjujejo. Seveda bo vsak o sebi govoril v superlativih. Skušal sem biti ves čas takšen, kot sem bil pred uspehi v smučanju. Ne vem, zakaj bi bil vzvišen. Kariera je trajala do 35. leta, sedaj me čaka normalno življenje. Imam prijatelje, s katerimi sem odraščal. In seveda mi na kraj pameti en pride, da bi rekel, da niso več prava družba zame, ker sem malo več dosegel.

Če vas je kakšna deklica, ki je navijala za vas, prosila za fotografijo ali avtogram, nikoli niste odklonili?

Seveda ne. Se pa včasih na velikih tekmah zbere toliko ljudi, da avtograma ne moreš dati vsem, ker bi sicer lahko tam stal ves dan. Načeloma pa sem vedno dal z veseljem avtogram, pa če sem bil dober ali slab. Seveda, ko sem bil slab, mi je šlo to malo težje od rok. A dal sem jih vseeno, kajti zelo pomemben je medčloveški odnos.

Sprašujem, ker je slišati, da vsi v smučarskih vrstah ne ravnajo tako, pa se je porodilo vprašanje, ali gre za ustaljeno prakso med smučarji...

To težko komentiram. To je odvisno od vsakega posameznika posebej. Glede moškega dela reprezentance, ki ga dobro poznam, lahko rečem, da so bili vedno pripravljeni na take stvari, tudi, kadar jim ni šlo.

S kom od sukačev iz drugih reprezentanc ste se najbolj razumeli?

V vsem tem času sem bil z vsemi v dobrih odnosih. Še posebno dobro sem se razumel s Petrom Fillom in se še vedno. Pa z Diderjem Cuchem in Marcom Büchlom.

Kako bi opisali Cucha?

Zelo v redu človek je, nesebičen. Če kaj na treningu pred tekmo ni bilo v redu, je bil prvi, ki je povedal, da je treba določene stvari popraviti. Zato je imel enkrat težave z direktorjem tekmovanja Güntherjem Hujaro, kar je bilo povsem neupravičeno.

Hujara pa zna biti trd oreh, kajne?

Uf, seveda. Pri njem je težava, da vsako stvar, ki je narobe, vzame osebno. Misli, da vse leti direktno nanj. Tudi sam imam eno manj prijetno izkušnjo z njim. Bili smo v Kvitfjellu. Skoki so bili nenormalno visoki in ekstremno dolgi. Starejši smukači, med katere sem spadal tudi sam, smo na ogledu proge s smučmi malo pogladil sneg, da je bila krivulja leta nekoliko lepša. Ko me je videl, da sem to naredil, se mu je zmešalo. Vpil je name, me spraševal, kaj se grem in podobno. Povedal sem mu, da smo skakali nenormalno daleč in da bo šlo še dlje. Rekel je, da jaz nisem pristojen za to in da bodo to že oni uredili. Svoje sem si mislil in šel naprej. Dva ovinka nižje je prišel do mene, me objel čez ramo in rekel: »Saj vem, da to delaš. Saj ni nič narobe s tem. Ni mi pa všeč, da to delaš, ko so drugi tekmovalci zraven in potem želijo vsi nekaj početi na tem skoku.«

Se je hotel pokazati pred drugimi?

Hotel je izpostaviti svojo avtoriteto.

Je tudi nesramen?

Včasih. Z njim smo imeli stik le na ogledih prog. Trenerji so imeli več stika, ker so imeli sestanke pred tekmami. Včasih so tam padale ostre besede.

Slovenski smučarski sistem ne funkcionira najbolje, mar ne? Predvsem v tehničnih disciplinah.

Dejstvo je, da se je nekaj delalo narobe, če pogledamo tehnično stran. Težko je govoriti, za kaj gre, če nisi vsak dan zraven. Gre za proces, ki se ga ne da čez noč spremeniti. Traja kar nekaj let, da se vse skupaj spet vzpostavi. Da bodo mladi nadomestili starejše. Pogoj za to je angažiranost tekmovalcev, ki je pri mladih na visoki ravni. Poleg tega jim je treba omogočiti optimalne pogoje za delo, kar je v teh razmerah vprašljivo.

Ampak tudi smukači nimate pogojev, kot jih imajo Avstrijci, pa ste bližje najboljšim.

Sam pri sebi imam teorijo, zakaj smo smukači dobro funkcionirali in zakaj v tehničnih disciplinah ni šlo. Tega ne bi rad na glas govoril, da se ne bom komu zameril. Včasih smo bili smukači zapostavljeni. To nam je dalo dodaten motiv, da smo več in dobro delali.

Dejali ste, da ste bili v ekipi v drugi polovici sezone prostovoljno. Ampak s to besedo je vaše življenje povezano tudi na drug način, kajne?

Prek moje boljše polovice. Ona je bila prostovoljka v Ugandi. Delala je za organizacijo Edirisa, ki jo vodi Miha Logar. Od nekaj jo je zanimalo to delo. Dva meseca in pol je delala na jezeru Bunyonyi. Enkrat sva šla tja skupaj. Kot prostovoljka je bila tudi v Ukrajini in Palestini. To jo zelo zanima in dela magisterij iz humanitarne akcije. Posredno sem povezan s tem. Ne želim se hvaliti, a sam pomagam, kolikor lahko. Tri leta sem boter deklici v okviru akcije Botrstvo v Sloveniji. Nekaj s tem naredim, a bi se dalo še precej več. Za to pa je potrebna dodatna energija.

Se vas dotaknejo te zadeve?

Sploh, če poslušam grozljive zgodbe družin na Valu 202. Dobro je, da so dali to v javnost, kajti Slovenci očitno stiske nočemo pokazati.

Smo že kaj spremenili pogled na svet?

Jaz ga spreminjam in sem ga že spremenil. To je kaplja v morje, a se mora vsak posameznik spremeniti. Dokler živim, kot živim, nimam nobene pravice tarnati o ničemer, kajti nič mi ne manjka. Ko poslušaš ljudi, ki nimajo za kruh, bi se lahko vsi skupaj malo zamislili.

Je bil kakšen poseben razlog, da ste se začeli spreminjati?

To je prišlo sčasoma. Zagotovo je bila krivec tudi moja žena, ki gleda z druge perspektive. Ima drugačne nazore. O tem se začneš pogovarjati, prebereš nekatere stvari in če je vsaj malo človeka v tebi, se te to dotakne. Če si brezbrižen, si misliš, da se te to ne dotika. Žal je devetdeset odstotkov ljudi takšnih.

Če tako razmišljaš, nisi bogat, tudi če imaš veliko denarja?

Točno tako. Na svetu je tako, da če finančno nisi preskrbljen, ne moreš normalno živeti. Z denarjem si lahko kupiš določene stvari. Ne moreš pa si kupiti širine, okusa in drugih stvari, ki so za življenje bolj pomembne kot denar.

Kakšni so potemtakem vaši nazori?

Ne vem, kako naj to razložim. Toliko denarja, kot je sedaj na svetu, ni bilo nikoli doslej. A tudi nikoli prej ni bilo toliko lačnih ljudi, kot jih je sedaj. Torej s tem svetom nekaj ni v redu. Nočem pretirano filozofirati. Drži, da so bili vedno ljudje, ki so imeli več, in drugi, ki so imeli manj. Ljudje, ki so radi delali, in ljudje, ki niso hoteli delati. Sedaj je ogromno ljudi, ki željo delati. Največja žalost je, da nekateri delajo, pa nič ne dobijo. To je moderno suženjstvo. Kot bi se vrnili 2000 let nazaj.

Se počutite nemočne, ker je to, kot ste dejali, le kaplja v morje, ali bo šla celotna družba v to smer?

Močno upam, da bomo šli vsi v to smer. Prav gotovo nisem le jaz takšen. Veliko ljudi tako razmišlja, a žal so to mali ljudje, ki lahko minimalno pomagajo. Te zadeve morajo priti z vrha. Žal smo v družbi, v kateri je denar sveta vladar. Vsak gleda le na svojo rit. Mladina je danes povsem egoistična, zagledana sama vase. Ta vzorec se prenaša s starejših na mlajše in ostaja ter se krepi.

Pravijo, da športnik mora biti egoist. To drži?

Zagotovo. Sploh v individualnih športih je žal tako, da moraš biti do določene mere egoist.

Kje so meje?

Postavi jih vsak zase. Meni ne bi bilo treba pomagati Roku Peku, Andreju Špornu, Aleku Glebovu, Boštjanu Klinetu in Klemenu Kosiju. Toda nikoli nisem imel težavo deliti svojega znanja in izkušenj.

Najboljša smučarka na svetu Tina Maze tega ne dela...

Tega nočem komentirati. To je stvar vsakega posameznika. Vsak se odloči, kako bo delal in živel. To ni moj problem in se nočem s tem ubadati.

Je res, da z ženo, ko gresta potovat, zavrtita globus, nanj postavita prst in odideta tja, kjer se globus ustavi?

Ne. To sem se enkrat rekel za šalo. Že od poročnega potovanja nisva nikamor šla, ker sva bila oba zasedena. K sreči naju čaka križarjenje, ki sem ga dobil od smučarske zveze ob koncu kariere.

Videli ste veliko držav?

Štejem jih ne. Vem le, da je žena videla dve ali tri več. Bila sva v Iranu, Ugandi, Ruandi, Tanzaniji. V vsako državo greš z določenim namenom. Ko sva šla na poročno potovanje v Tanzanijo, sva šla na safari gledat naravo. Še prej me je peljala tja, kjer je ona delala. Potem sva šla še v Ruando pogledat gorske gorile. To je bilo nepozabno doživetje. Gorile so se sprehajale meter od naju. Skoraj bi jih lahko pobožala, a to ni priporočljivo. Ko sva bila v Ruandi, sva šla pogledat grozote, ki jih je država doživela z genocidom. Vsaka država je name naredila poseben vtis.

Se boste ženi pridružili na prostovoljnih akcijah?

Za to moraš narediti še en preskok v miselnosti. Za zdaj nimam tovrstnih planov, a nikoli ne reci nikoli.

Kakšno življenje si lahko privošči smukač, ki spada med najboljših deset smučarjev na svetu?

Lahko v redu živi. Se ne bom pritoževal. Dve sezoni zapored sem zaključil med deseterico v svetovnem pokalu, enkrat sem bil sedmi in enkrat osmi. Če se na vsaki tekmi uvrstiš med deset najboljših, dobiš nagrado. Jaz sem imel to smolo, da sem zmagal na dveh tekmah, kjer je bil nagradni sklad najmanjši. A ne bom se pritoževal. Tudi nagrade opremljevalcev so vezane na rezultate.

Toda kako preživijo tisti, ki se ne uvrščajo med dobitnike točk?

Živijo na plečih staršev. Morda imajo kakšni pogodbe z opremljevalci, to je minimalno. Niti toliko ni, da bi lahko plačali vse priprave, ki jih morajo plačevati. To je groza.

To je enako, kot bi moral jaz plačati, da lahko delam intervju z vami?

Zelo podobno.

Je res, da je v drugih reprezentancah podobno?

Ni. V najboljših ekipah je za to poskrbljeno. Tudi Italijani imajo težave s financami. A imajo za mlajše narejen sistem financiranja. V Sloveniji imamo okoli deset fantov, ki bi lahko nekaj naredili. Če se desetim tekmovalcem ne more omogočiti normalnih pogojev za trening, potem... Morda sam sebi pljuvam v skledo, ampak to je dejstvo.

Ker boste sedaj morda na drugi strani?

Ja.