Ni hotel spustiti na pol prazne PVC-vrečke, tako da ni mogel uporabljati rok. Prav tako je bil popolnoma nedovzeten za najine napotke in nasvete, naj se po vseh štirih odplazi na kopno, tako da so na koncu morali zadevo rešiti gasilci. Dva ekspeditivna fanta, ki sta se odzvala vsega 10 minut po klicu, sta gospoda nemudoma slekla, ga zavila v folijo za podhlajene in ga odpravila v bolnišnico.
Bil je nor dan. Prvo pravo veliko sonce. Ves živelj je bil našponan. Prehiter. Preintenziven. In v tem poletnosti polnem vzdušju je očitno zaneslo tudi starca, da je šel forsirat poplavljen prehod, ki pa se je sprevrgel v smrtonosno past. Sredi mesta. Na dosegu radostnega živžava iz Tivolija. Primerljivo s situacijami, ko se ljudje v gneči bojujejo za življenje, drugim, ki so na robu, pa to ni jasno in misleč, da je vse ena velika zabava, stopnjujejo smrtonosen pritisk. Koga kriviti? Oblast za poplavljen podhod? Seveda je to vedno mogoče, vendar pa še tako popolna pravilnost ali pač pravičnost interpretacije dogodkov ne more odtehtati dejstva, da si prvi napačen korak naredil sam.
Nekaj dni pozneje se je zgodil petek. Petkov večer, ki je bil sprva miren. Dokler ni v prostor vstopil itak besni sodrug, ki pa je bil v tem primeru besen še bolj. Policisti so ga blizu Metelkove zasačili pri kršenju cestnoprometnih pravil na kolesu in mu zaračunali 900 evrov kazni. Domala celo plačo. Torej skrajno nesorazmerno, obenem pa abotno do konca, o čemer je bil tudi v tej rubriki že govor. Kolesar, ki krši cestnoprometni predpis, vendarle lahko ogroža samo sebe, zelo težko pa škodi komu drugemu. Tudi smrtnih primerov kolesarjev v središču Ljubljane malodane ni. Kljub temu pa organi te države, ki ima itak enormne težave z legitimnostjo oziroma s tem, da živelj ne verjame v njeno smiselnost, pravnost in pravičnost, kolesarjem izdajajo enormne globe. Da bo stvar še bolj absurdna, je prav osovraženi minister Gorenak pred časom predlagal, da se to spremeni, vendar sprememba ni bila izglasovana.
A vprašanje ostaja pereče. Ker gre za butalstvo. Razen če morda ne gre za pritisk izdelovalcev avtomobilov, ki bi radi, da kolesarji postanejo avtomobilisti. Prav tako ostaja vprašanje, ali gre za prostovoljno vnemo policistov ali pa za direktive z vrha. V vsakem primeru so se policisti do državljanov najbolj »evropsko« vedli, ko so pred časom stavkali. Tedaj si se lahko izvlekel z opozorilom. Ima pa tudi ta zgodba osebnostni moment. Podrobnejša analiza sodrugove finančne katastrofe je namreč pokazala, da je cestnoprometne predpise kršil po tistem, ko je predčasno zapustil zabavo v zabavišču, v katerega itak ni hotel iti, a se je podredil volji preostale ekipe. Ker mu je v klubu postalo bedno, se je ob 2. uri, ko je bilo zunaj tudi največ policistov, odpravil na cesto. V osnovi se je torej predvsem prilagajal drugim. Napaka. Ko je Tinu Ujeviću, velikemu hrvaškemu pesniku, kdo naročil pijačo, misleč, da mu zakreditiranemu dela s tem uslugo, jo je Ujević znal zavrniti z vso ostrino, češ: »Kdo pa si ti, da misliš, da lahko meni plačuješ pijačo!?«
