Kondicijo orkestra in celotno atmosfero koncerta je odmerila že uvodna izvedba fantazije Vihar Petra Iljiča Čajkovskega: razgrete glasbe je bilo v primerjavi z ohlapnim preigravanjem bistveno premalo. V uvodnih, misterioznih taktih, ki fragmentarno prinašajo motivne drobce, je bilo vse preveč šlampastih vstopov in razmazanih motivnih akvarelov. Nadaljevanje je prineslo nekaj dramatične srboritosti in predvsem občutljivo fraziranje lirične teme, ki je pod dirigentskim vodstvom Alpaslana Ertüngealpa kipeče rasla, a se je nato tudi kmalu spreobrnila v trobilsko in tolkalsko rohnenje. Še drugače: nastavki občutljivega muziciranja so se kar preveč hitro izgubili v surovi, neobdelani moči.

V središču koncerta se je na krilnem rogu predstavil izjemni trobentač Sergej Nakarjakov. Prav nobenega dvoma ne more biti, da smo poslušali izjemnega solista z osupljivo mehkim in okretnim tonom. Drug problem pa je predstavljalo vprašanje, koliko smiselno je bilo, da je Nakarjakov nastopil v dveh priredbah koncertov, ki originalno nista napisana za njegov inštrument. Nakarjakov seveda zmore svoj inštrument prilagoditi vsakršni vragoliji, hkrati pa ostaja njegov ton ves čas aktivno pojoč, zato je tudi zmožen raznih barvnih transformacij. A tudi takšne nenavadne kameleonske tonske sposobnosti ne morejo prekriti določenih idiomatskih značilnosti, ki jih ponujata originalni partituri, v resnici namenjeni violončelu in rogu. Tako so se Rokokojske variacije vendarle upehale v zvoku, ki je v tonskem pogledu zmožen manjšega življenja, tudi tempo je ponekod pešal in celota se je raztegnila v dolg, precej enoličen andante. Svoje je seveda dodal tudi dirigent, ki je orkester vodil izrazito pasivno. Slednje je bilo še bolj očitno ob Mozartovem koncertu, ki ni zaživel v klasicističnem poletu, ampak je prav klavrno stopicljal. Nakarjakov je ostal s svojo krilovko osamljen – izstopajoč, prezenten, tonsko zaokrožen, a na povsem drugem planetu kot orkester.

Dvojnost, ki je zaznamovala že Ertüngealpovo interpretacijo uvodnega Čajkovskega, se je nato preselila tudi v Slike z razstave. Skladba seveda ponuja številne možnosti za orkestrsko briljanco in izstopajoče solistične trenutke – slednje je kot edini do konca izkoristil izjemni saksofonist (po svoji muzikantski odločnosti je izstopal podobno kot Nakarjakov), drugi pa so večinoma ostajali na pol poti. Kot glasba sama, ki se je mestoma prebudila, nato pa spet utonila v mnogih nečistočah, napakah, intonančnih zdrsih in zvočnih grobostih. Težko ugibam, kdo je za to odgovoren: dirigent ali spored, ki je zagotavljal vnaprejšnji »uspeh«?