Šlo je za verižno reakcijo nesrečnih dogodkov

Odlično sem speljal, vse je bilo v redu, a ker je bila steza še mokra, sem prepozno zavrl in od zadaj trčil v Vettla. Sprednje krilce se je nalomilo in zato sem cel krog govoril z ekipo v boksih, kaj naj naredimo. Vedeli smo, da bom moral kmalu v bokse, v tretjem ali četrtem krogu, ko bi šel po nove pnevmatike, zato smo tvegali, da bi ostal čim dlje na stezi. Iz boksov so mi sporočili, da si bodo krilce še en krog ogledali, a žal je prišlo na naslednji ravnini zaradi obremenitve do nove poškodbe krilca, tega pa nismo vzeli v zakup. Iz kokpita pa tako in tako ne moreš videti, kaj dejansko se dogaja pod nosom dirkalnika.

Seveda bi lahko šel, a bilo bi še prezgodaj, steza je bila še premokra za suhe pnevmatike. Vseeno bi preveč tvegal, ker bi lahko zletel s steze ali pa bi bil obupno počasen. Vodstvo ekipe se je moralo odločiti v petih, šestih sekundah, ali naj zavijem v bokse ali ne. Zmanjkalo nam je časa, odločitev pa ni bila pravilna. A po bitki je lahko biti pameten, kaj bi morali storiti, to pa je bila takrat stvar odločitve v nekaj sekundah. Šlo je za klasično verižno reakcijo nesrečnih dogodkov in odločitev. A to, kaj je dobro in kaj slabo, se pokaže šele kasneje. Z malce več sreče bi lahko krilce tudi odletelo stran od dirkalnika in se ne bi zagozdilo pod sprednjimi kolesi. A to so spet le ugibanja, dirkanje je šport, pri katerem je potrebne tudi veliko sreče.

Lahko le ugibam, a glede na to, kako smo šli na dirko, lahko ocenim, da smo imeli dirkalnik, s katerim bi se lahko potegoval za zmago. To ni bil enostaven konec tedna, a tudi ni bilo nobenega moštva, ki bi po čemer koli posebno izstopalo. Še vedno pa nam manjka nekaj hitrosti. A tudi to so stvari, pri katerih lahko ocenim le, kar sem videl na TV-ekranu, v kokpitu vidiš in čutiš dirko povsem drugače. Prepričan pa sem, da bomo v nadaljevanju sezone še vedno hitri, le še malce nam manjka, da ujamemo Red Bull. Izboljšave na dirkalniku pa so za naslednjo dirko že tudi v veliki meri pripravljene.