Jurij Tepeš je na finale svetovnega pokala v smučarskih poletih v Planico prišel bolan. Tekmovalni spored je začel s spektakularnim padcem pri 80 metrih. Nadaljeval ga je s šestim mestom v petek. V soboto je prispeval največji delež k prvi zmagi Slovenije v 79-letni zgodovini tekmovanj pod Poncami na ekipnih tekmah v družbi Petra Prevca, Roberta Kranjca in Andraža Pograjca. Končal ga je s prvo zmago v karieri na tekmah za svetovni pokal. S tem je le zaokrožil izjemen planiški konec tedna, saj mu je družbo na tretji stopnički zmagovalnega odra delal Peter Prevc, slovenski uspeh pa sta zaokrožila Robert Kranjec s šestim in Andraž Pograjc s 24. mestom.
»Očitno moram najprej pasti, da nato postavim nov mejnik. V Harrachovu sem najprej padel, resda v drugo skrajnost na dnu letalnice, da sem bil nato s tretjim mestom prvič na stopničkah. V Planici sem zgrmel na pukl, da sem končno zmagal. Prvi sem bil, ker je bilo očitno vse preostale bolj strah kot mene, a to ne bo recept za naprej,« je povedal 24-letni Ljubljančan, ki velja v skakalni karavani za najbolj drznega in pogumnega skakalca, ki včasih v veliki želji po uspehu preveč nori na letalnici, s čimer najbolj jezi svojega očeta Mirana, ki ga je včeraj preskočil.
Miran Tepeš, zdaj v vlogi pomočnika direktorja svetovnega pokala, ni nikoli zmagal v svetovnem pokalu, ampak je bil šestkrat drugi. »Lepo, da je enemu iz družine uspelo tisto, kar meni ni, čeprav je bilo kar nekaj priložnosti. Pred njegovim finalnim skokom nisem bil nervozen, bolj sem gledal po smrekah, kam piha veter. Skrbel sem predvsem, da je bilo varno. V primerjavi z vrstnikom Schlierenzauerjem gre navzgor s krajšimi koraki, a za zdaj napreduje,« je povedal vidno ganjeni oče Miran Tepeš v družbi žene Zlate, nekdanje atletinje, ki zdaj za skakalce šiva drese, hčerke skakalke Anje, ki si je v Oslu težko poškodovala koleno, in sina Jona, ki prav tako skače.
V družini Tepeš ni bučnih proslav uspehov, katerim ne nazdravljajo z alkoholom, saj Jurij živi brez vranice, ki jo je izgubil pri enajstih letih ob padcu na treningu v Beljaku. »Tedaj sem imel srečo, da je bila v bližini bolnišnica, sicer bi izkrvavel. To, da nimam vranice, me ne ovira. Ko sem prišel iz bolnice, so mi zdravniki napovedali, da se ne bom mogel nikoli več ukvarjati s športom, a jim z uspehi dokazujem, da so se v mojem primeru zmotili,« pravi Tepeš, ki ne spije kapljice alkohola niti takrat, ko nazdravljajo kolajnam. »V družini tudi ob največjih uspehih in praznikih nismo nikoli nazdravljali z alkoholom. Vedno sem bil velik nasprotnik alkohola, tudi zvečer nisem zahajal v lokale, ampak postavil šport na prvo mesto. Brez vranice imam le še en izgovor več, da me nihče ne prepričuje, da moram piti,« pravi Jurij, ki si je včeraj privoščil obilno kosilo z velikim kosom mesa, saj mu ni treba več brutalno hujšati.
Ko je leta 2006 na mladinskem svetovnem prvenstvu v Kranju osvojil srebrno kolajno (leto prej na prvenstvu v Rovaniemiju si je priskakal bron) po ogorčenem boju z Avstrijcem Gregorjem Schlierenzaurejem, so vsi pričakovali, da bo tudi njegov preboj v svetovni vrh tako hiter in silovit, kot je bil pri vrstniku s Tirolske. Ker mu dve leti ni šlo po načrtih, je pomislil celo na konec kariere, vmes se je preizkusil v nordijski kombinaciji, a je prevladala ljubezen do skokov. Ob strani sta mu vselej stala Goran Janus, ki je bil tedaj še trener reprezentance B, in klubski trener Primož Richly.
Ker je bil pretežak, je moral pred štirimi leti poleti shujšati šest kilogramov. Mesec dni je bil njegov edini obrok kosilo, največkrat je jedel le solato, če je imel trening za moč, še malo špagetov ali kakšen kos mesa. Odkar je prišel na idealno težo, se zadnje tri sezone lahko znova normalno prehranjuje. Jurij je po duši letalec, zato je bil še bolj vesel zmage v zimski formuli ena. »Končno sem dočakal moj dan. Brez poleta v petek na 80 metrov tudi zmage ne bi bilo. Ponosen sem, da sem pred prenovo prav jaz opravil zadnji polet na tej letalnici in postal zadnji zmagovalec. Po tihem sem si tega želel, a si nisem upal priznati, da sem tega sposoben. Odlično se je izšlo. Ni lepšega kot zmagati na domačih tleh. Nisem bil nervozen, ker nisem imel česa izgubiti. Vse dni sem namreč letel daleč,« je vtise po tekmi strnil Jurij, ki je kot športnik v službi v slovenski policiji, sicer pa je poln idej in adrenalinskih aktivnosti, da ga selektor Janus včasih komaj dohaja.
Do zdaj sta bila njegova največja uspeha bronasti kolajni z ekipnih tekem na svetovnih prvenstvih na veliki skakalnici v Oslu 2011 in poletih v Vikersundu 2012, v Planici je postavil nov mejnik. »Drugi del sezone je bil sanjski, v prvem delu je bilo nekaj težav, a je že pozabljeno, da mi na novoletni turneji ni šlo in sem ostal brez točk. Nihanja so vsako leto manjša, rezultati pa boljši. To je tisto, česar sem si želel. Vzdušje v ekipi je izjemno, na odru se izmenjujemo, zdaj le čakamo, da se nam v klubu zmagovalcev pridruži še Prevc,« je bil zgovoren Tepeš in se ozrl v prihodnost: »Za sedanjo zasedbo pod taktirko Gorana Janusa ni meja. V ozadju je še kopica nadarjenih fantov. V Planici imamo z novimi skakalnicami zatočišče, kamor se lahko umaknemo na trening.« Ob koncu sezone je kazal znamenja utrujenosti, zato odhaja na počitnice na Šrilanko, saj ima dovolj mraza. Za jadranje z očetovo barko ni možnosti, ker je trenutno na suhem v Izoli, saj jo je treba malo urediti.