Še bolj se orosijo ob pogledu na tiste, ki hodijo po rdeči preprogi. Spotikajo se ob svoje imidže, se smejijo in nasploh pazijo, da dobimo občutek, da so pomembni. Toliko pomembnih osebkov na tako majhnem prostoru ne najdete nikjer na svetu. In nikjer na svetu, niti na podelitvi oskarjev ne, se v dobrih dveh urah ne zvrsti na odru toliko tekmovalcev iz tekmovanja Pokaži, kaj znaš ali Slovenija ima talent. Tam z ramo ob ramo vsi tekmujejo za nagrado, kdo bo bolj smešen od smešnega in kdo bo bolj smešen na račun drugega. Res briljantno je spoznanje, kako smo v bistvu smešni ob tem, da lahko kaj smešnega povemo na račun drugega. In najbolj smešen je tisti, ki se smeji svojim štosom, občinstvo pa gleda v tla. Podeljevalci, predvsem tisti, ki so na sceno prišli pač zato, ker je letos imela prenos v rokah nova plejerka na sceni, so pa itak bili smešni v svoji nesmešnosti. Ampak v lepih gvantih.

Torej, če že ni uspelo novincem, je uspelo vsaj stari gardi stand up oziroma stand down zabavljačem. In kdo so ti mojstri? Denis Avdič, ki je smešen vsem svojim fanom, Vid Valič, ki je smešen predvsem sam sebi, Lado Bizovičar, ki je smešen zato, ker so drugi nesmešni, Bojan Emeršič, ki je smešen, ker je bil vedno smešen, Boris Kobal, ki je smešen, ker je to njegov poklic, Jure Godler in Tilen Artač sta smešna, ker je smešnost po definiciji smešna, ter Slon in Sadež, ki sta smešna zato, ker sta nad vsemi.

Seveda pa je najbolj smešno podeljevanje viktorjev popularnosti. Vsem v dvorani je vzelo dih in sapo, ko so v kategoriji najbolj priljubljenih radijskih postaj zmago odnesli na Radio Veseljak. Še bolj pa nas je zadela nagrada za najboljšo TV-oddajo. Prihaja s TV Golica in nosi naslov Gospodinje pojejo. Definitivno so bili v dvorani natančno štirje, ki so poznali to oddajo. In ti štirje so prišli na oder po viktorja.

Ravno s to slednjo farso pa je treba spet nazaj k antropologiji. Ne gre za to, da smo Slovenci zadeti, zmešani ali ruralno genetsko zapečateni, ampak vemo preprosto stvar. Treba se je organizirati. Dobra organizacija lahko premaga še takšne genije in zvezdnike. Saj veste, če sistem dopušča, potem lahko z enega računalnika pošlješ nekaj tisoč glasov. To so že zdavnaj spoznali dobro organizirani politični subjekti. Ti dobro vedo, da ne gre za vsebine, da ne gre za znanje, da ne gre za kreacijo, temveč le za organizacijo. Tisto, da bomo dobro organizirani prej na cilju, so vedeli že v starem veku. Vojska zmaguje, če je dobro organizirana in ima pravega voditelja. To, da zdaj edini pravi voditelj odhaja v akademske vrste, skratka, da bo padli premier hodil po svetu in predaval ter doma pisal knjige, je slaba novice za njegove vojake. Lahko da bodo enostavno izgubili motiv ali pa verjamejo, da se je vodja umaknil le zato, da se vrne še močnejši. S še bolj premišljeno taktiko in še bolj čvrsto organizacijo.

In enako se bo zgodilo na podelitvi viktorjev čez eno leto. Šlo bo za boj organiziranih. Boj za življenje in smrt. Zato bolje, da viktorje še naprej gledate doma pred TV-ekrani. Ko bo začela špricati kri, boste pač preklopili na drug program. Morda ujamete dokumentarni film Jaz sem Janez Janša, ki ga ne bo med nominiranci…