Kriza na avtomobilskem trgu je udarila tudi po tovrstni promociji avtomobilskih znamk in modelov. To pomeni, da je avtomobilov manj, srečneže pa avtomobilske hiše še bolj premišljeno izbirajo po kriterijih, s katerimi ugotovijo, kaj bi jim športnik, kulturnik, estradnik ali drug znani Slovenec lahko prinesel v zameno. To je seveda razumljivo, avtomobil je velik strošek, tudi če sponzorstvo traja samo eno leto – potem ga je treba prodati, pri tem pa je izguba vrednosti gotovo precejšnja.

V Sloveniji je že bilo nekaj primerov, ko so si avtomobilski sponzorji opekli prste. Najbolj odmeven je bil primer Citroëna, ki se je ponosno postavil v vlogo sponzorja slovenskih alpskih smučarjev. Ko so pri uvozniku ugotovili, da so za volanom njihovih avtomobilov tudi tisti, ki ne bi smeli biti, je bilo ljubezni konec in od takrat sponzorskih avtomobilov ne podeljujejo več, nimajo pa nič proti, če to v svojem imenu in za svoj denar počnejo njihovi trgovci. V zadnjem času pogosto slišimo, da so uporabniki sponzorskih avtomobilov ambasadorji znamke ali posameznega modela. Ni nujno, da so iz vrst športnikov ali kulturnikov, prihajajo tudi iz modnega sveta in o avtomobilih vedo predvsem to, da imajo štiri kolesa in volan. Odločitev za takšno obliko sponzoriranja je odvisna od povezave, ki jo marketinški strokovnjaki pri avtomobilskih uvoznikih in agencijah vidijo med avtomobilom in človekom, ki ga bo uporabljal – ali je dovolj povezan z modnimi muhami, smernicami ali trači v rumenem tisku in ali rad objavi, kdo vozi kakšen sponzorski avtomobil.

Uvozniki in njihovi prodajalci kažejo precej manj navdušenja za dodeljevanje sponzorskih avtomobilov humanitarnim in človekoljubnim organizacijam, čeprav bi tudi ta vozila lahko popisali in polepili s svojimi znaki in napisi. Vzrok za bolj zadržan odnos do takšnih dejanj je verjetno v oceni, da jim pomoči potrebni ne bodo prinesli zadovoljive promocije oziroma povrnili finančnega vložka.

A bilo bi pretirano trditi, da ne želi avtomobilska dejavnost niti slišati za humanitarne in solidarnostne projekte, ki jih lahko uvrstimo v poglavje o družbeni odgovornosti. Pri nekaterih znamkah so v preteklosti že pokazali dobro voljo. Z malce zlobe lahko dodamo, da predvsem pri tistih, ki so bile doslej na državnih razpisih za nakup vozil praviloma uspešnejše. Ampak to je že povsem drugo vprašanje.