Izjava, da sem z Lovšinom štel denar, je neresnična

Skladišča orožja in vojaške opreme so bila pod neposredno odgovornostjo republiškega štaba teritorialne obrambe Republike Slovenije. Teritorialna obramba je bila med vojno podrejena predsedstvu Republike Slovenije kot vrhovnemu poveljniku oboroženih sil. Ministru za obrambo je Slapar, v.d. poveljnika teritorialne obrambe in v.d. načelnika republiškega štaba teritorialne obrambe Republike Slovenije, odgovarjal disciplinsko, kot organ v sestavu. To pomeni, da odgovornosti za izvzem orožja iz skladišč teritorialne obrambe za katere koli namene ne more prenesti na nikogar.

Ob prvi razorožitvi so poveljniki gorenjskih območnih štabov teritorialne obrambe zadržali orožje svojih štabov in enot. Oborožitve štaba, ki mu je poveljeval Slapar, in podrejenih enot je ostalo le toliko, kolikor so je imeli pripadniki teritorialne obrambe doma (enote za protidesantni boj). Slapar pripoveduje, kako je poveljniku ljubljanskega pokrajinskega štaba teritorialne obrambe Mihu Butari ukazal bojno pripravljenost enot TO za napade na vojašnice v Ljubljani in ne napadov. Prilagam faksimile pisnega ukaza, s katerim je Slapar zahteval prenehanje napadov na vojašnice po vsej Sloveniji, ki jih je pred tem zahteval.

Na pokrajinskem štabu teritorialne obrambe v Ljubljani sem bil v času vojne odposlanec republiške koordinacije. Poveljnika Butaro sem podprl in mu naročil, naj ne dovoli napadov na vojašnice na območju pokrajinskega štaba teritorialne obrambe Ljubljana. Slaparju sem to povedal pred več člani pokrajinskega štaba TO Ljubljana in mu tudi razložil, da bi bil napad na vojašnice umor več tisoč meščanov Ljubljane. Napade na vojašnice po Sloveniji bi na predlog republiške koordinacije lahko ukazalo predsedstvo Republike Slovenije kot vrhovni poveljnik oboroženih sil Slovenije.

Izjava, da sem z Lovšinom štel denar, je neresnična, žaljiva in zlonamerna. Udeleženci osamosvojitvene vojne, predvsem tisti, ki smo zagotovili oborožitev obrambnih sil Slovenije pred vojno ter zadostno logistično podporo za uspešno dokončanje vojne, smo bili in bomo predmet stalnih obrekovanj, omalovaževanj, neresničnega spreminjanja poteka dogodkov in še česa. Uprava za logistiko je v celoti realizirala načrtovane naloge pred vojno, med vojno in po njej. Kupljeno orožje in druga vojaška oprema sta bila nemudoma uvedena v enote teritorialne obrambe in milice. Uvoženo orožje ni bilo prodajano drugim državam, kar je dokazljivo z inventurnimi zapisi in dokumenti o uvozu ter s certifikati o končnem porabniku od 1990. leta naprej. Vsi dokumenti ne pomagajo, ker »soborci«, kot je Slapar, na vsak način poskušajo izničiti naše medvojne zasluge, ki so evidentne in dokazljive. Zagotovitev orožja manevrski strukturi narodne zaščite (MSNZ) julija, avgusta in septembra 1990 je bila fiktivna. Orožje, last teritorialne obrambe in milice, so premeščali iz enega v drugo skladišče teritorialne obrambe ali na postaje milice in tudi na varne lokacije, na domove naših državljanov.

Osamosvojitveno vojno smo izbojevali državljani Republike Slovenije. Zasluge posameznikov niso pomembne, heroji so padli, heroji, ustvarjeni na podlagi neresničnih ali tujih dejanj, pa že dvajset let služijo zlorabam v politične namene.

Med vojno sem ob prihodih na sestanke v vilo Podrožnik večkrat videl Slaparja igrati tenis. Po pripovedovanju je tenis igral celo na vojaški lokaciji izven Ljubljane, kamor se je najožje vodstvo republiške koordinacije umaknilo proti koncu vojne. Čudim se, kdaj le mu je uspelo realizirati vse to, o čemer govori v intervjuju. Spomnim se najinega srečanja na sekretariatu za ljudsko obrambo 1991. leta pred vojno, ko je potreboval slike in preproge za svojo pisarno. Drugih poslovnih stikov kot direktor uprave za logistiko ministrstva za obrambo s Slaparjem kot v.d. načelnika republiškega štaba teritorialne obrambe nisem imel, ne pred vojno ne med njo in ne po njej.

Po koncu vojne smo se odločili ustanoviti veteransko organizacijo. Predlog večine nas je bil, da ustanovimo enotno veteransko zvezo, v kateri bodo kot sekcije zastopane teritorialna obramba, milica ter narodna zaščita z manevrsko strukturo in civilna obramba. Že na prvem srečanju je bila jasno izražena zahteva po asimilaciji vseh vej obrambnih struktur Slovenije v manevrsko strukturo narodne zaščite, ki med vojno niti ni obstajala, je pa sodelovala s teritorialci in miličniki pri pripravah na vojno leta 1990. Miličniki so se takšni organiziranosti veteranov takoj uprli in povedali, da bodo ustanovili svojo organizacijo, če ne bodo v zvezi enakopravno zastopane teritorialna obramba, milica ter narodna zaščita in civilna obramba. Miličniki so ostali pri svojem, za zaščito interesov teritorialne obrambe ni bilo dovolj moči.

Posamezniki smo na ustanovnih sestankih protestirali proti takim odločitvam, vendar za naslednji sestanek vabila nismo prejeli. Ni nas bilo dovolj, da bi dosegli korektno in pravično organiziranost veteranov. Stalni spori o organiziranosti veteranov so nastali zato, ker je republiško vodstvo narodne zaščite iz leta 1990 hotelo izključiti iz priprav na vojno in sodelovanja v vojni »izdajalsko« teritorialno obrambo. Vse zasluge za osamosvojitev hočejo še danes pripisati manevrski strukturi narodne zaščite, ki je obstajala od konca avgusta do začetka oktobra 1990 kot oblika vodenja teritorialne obrambe in milice v izrednih razmerah. Razpuščena je bila oktobra 1990.

Slovenskim veterankam in veteranom predlagam, da s skupnimi močmi čim prej formiramo enotno veteransko zvezo milice, teritorialcev, narodne zaščite, civilne obrambe s partizani, tigrovci, pripadniki slovenske vojske, ki so bili v misijah na vojnih območjih, in drugimi, ki bodo želeli z nami sodelovati. Tako organizirani bomo odpornejši na pritiske politike, da nam nikoli več ne vzame najnujnejših finančnih sredstev za delovanje, ki so bila »prigarana« v krvi in znoju. Dnevna politika pa si dovoli in naša zaslužena sredstva dodeli »veteranski organizaciji za zaščito izročil osamosvojitvene vojne« po meri politike na oblasti.