Okrožno sodišče v Mariboru je 7. decembra lani po opravljeni tajni obravnavi razsodilo, da morajo Škofija Celje, Nadškofija Maribor in Župnija Artiče tožeči stranki plačati 80.000 evrov odškodnine. Tožeča stranka je zdaj že odrasla oseba, ki jo je leta 1990, ko je bila stara komaj sedem let, župnik Karl Jošt s pretvezo, da ji bo dal sladkarije, po verouku zvabil v svoj kabinet in jo posilil.
Spolno zlorabljanje se je nadaljevalo še pet let, deklica pa zaradi tega, ker ji je župnik naprtil še odgovornost za to, kar se ji je zgodilo, češ da je storila velik greh, in ji zabičal, da mora o tem molčati, o svojem trpljenju ni spregovorila z nikomer. Po petih letih je dekle zbralo toliko poguma, da se je uprlo in prenehalo hoditi k verouku.
Oktobra 2005 so na osnovni šoli v Artičah na otroškem parlamentu govorili o spolnem nasilju. Učenci so učiteljici pripovedovali o težavah z župnikom Joštom, ravnateljica šole pa je obvestila policijo, ki je začela primer preiskovati. Poleti 2006 je okrožno državno tožilstvo v Krškem sprožilo kazenski postopek, artiškega župnika so obtožili 16 kaznivih dejanj spolnega napada na osebe, mlajše od 15 let. Toda v začetku januarja naslednje leto je 64-letni Karl Jošt umrl, domnevno zaradi možganske kapi, okrožno sodišče v Krškem pa je kazenski postopek ustavilo.
Že takrat so odvetniki žrtev napovedali, da bodo kljub nenadni smrti obtoženega duhovnika vložili odškodninske tožbe zoper institucijo, ki mladoletnim deklicam ni zagotovila varnosti za svojimi zidovi. Na koncu je pogum za dolgotrajen in mučen postopek zbrala le ena od njih, v njenem imenu je tožbo na celjsko škofijo, mariborsko nadškofijo in župnijo Artiče naslovil odvetnik dr. Rok Čeferin.
Delodajalec je po zakonu objektivno odgovoren za ravnanje svojih delavcev, dr. Čeferin je zato ocenil, da enako velja tudi za Cerkev v primeru, ko škodo povzroči duhovnik. Sodišče je tej oceni pritrdilo že drugič. O zadevi je namreč že razsojalo konec novembra 2011 in tedaj tožnici prisodilo 50.000 evrov odškodnine. Po pritožbi obeh strani je višje sodišče sodbo razveljavilo in jo vrnilo na prvo stopnjo z napotilom, ki je govorilo v prid tožnici in hkrati nedvoumno potrdilo tudi objektivno odgovornost vseh treh toženih cerkvenih inštitucij. Dita Mlakar, okrožna sodnica mariborskega sodišča, je po ponovni obravnavi razsodila, da gre med župnikom in škofijo za delovno razmerje, ki je primerljivo z drugimi delovnimi razmerji.
Cerkev je v sodnem postopku temu oporekala in je takšnega mnenja še danes. Odvetniki toženih strank so zatrjevali, da župnik ni obvezan spoštovati navodila o načinu dela, prav tako rezultat njegovega dela ni v interesu župnije, ampak v interesu njega samega. Župnik ne prejema plače in njegovo delo je določeno kot delo pastirja nad verniki. Medtem ko so iz mariborske nadškofije odgovorili, da dokler teče postopek na sodišču, omenjene sodbe ne morejo komentirati, je Jože Kužnik, kancler celjske škofije, povedal, da so se na sodbo že pritožili, ker menijo, da je nepravična in da je bilo v postopku storjenih kar nekaj hudih napak. »V času, ko je bila vložena tožba zoper Karla Jošta, Škofije Celje sploh še ni bilo, zato ne more biti odgovorna za obdolžena dejanja. Pri odnosu škofija-duhovnik pa gre za poseben odnos, ki je primerljiv z odnosom notarske zbornice ali zdravniške zbornice do svojih članov, kjer zbornica objektivno ne odgovarja za dejanja svojih članov,« je prepričan Kužnik.
Dosedanji generalni tajnik slovenske škofovske konference in njen tiskovni predstavnik dr. Andrej Saje pravi, da konkretne sodbe sicer ne more komentirati, ker je ne pozna, načelno pa lahko reče, da Cerkev ni delodajalec, saj duhovnik ni zaposlen v Cerkvi, ne dobiva plače od škofa ali škofije za svoje delo. »Po drugi strani je vsak duhovnik z dekretom škofa nastavljen za določeno delo v konkretni župniji. Škof torej ima določeno odgovornost. Toda za svoja dejanja kazensko in odškodninsko po mojem prepričanju odgovarja duhovnik sam. Ta njegova dejanja so bila nenazadnje storjena v nasprotju s poslanstvom, ki ga ima in k čemur ga zavezujejo tudi nadrejeni. Škof je lahko sokriv v primeru, da je za duhovnikovo početje vedel, a se ni odzval, s čimer je povzročil dodatno škodo,« pravi Saje.
V sodnem postopku je Cerkev zahtevam tožnice oporekala tudi z utemeljitvijo, da je kaznivo dejanje zastaralo, vendar pa je sodišče odločilo, da to ne drži. Svojo odločitev je utemeljilo s tem, da je v času, ko je tekel zastaralni rok, Jošt vedno znova, oziroma kar 16-krat, storil enako hudo kaznivo dejanje in je s tem ta zastaralni rok pretrgal. Prav tako je zastaranje kazenskega pregona pretrgala vložitev obtožnice. Upoštevajoč vse to in 20-letni absolutni zastaralni rok, je bilo sodišče mnenja, da je ugovor toženih strank neupravičen. Ker Cerkev sama v obravnavah takšnih primerov na predlog škofa dopušča ukinitev zastaralnih rokov (kot je v intervjuju za Objektiv povedal dr. Saje), se ugovor, s katerim je mariborska nadškofija skušala ovreči zahteve tožnice, kaže v še bolj nenavadni luči.
Če otroka zlorabi učitelj, odgovarja tudi šola
»Če duhovnik zlorabi otroka, ki mu je zaupan v varstvo v okviru verouka, ni nobenega dvoma, da za to dejanje odškodninsko in kazenskopravno odgovarja. Oškodovanec, to je zlorabljeni otrok, lahko zoper duhovnika vloži tožbo za plačilo odškodnine. Vendar pa je tako pravno varstvo pomanjkljivo,« pojasnjuje odvetnik dr. Rok Čeferin. »Duhovniki so vsaj uradno brez premoženja in morebitne sodbe, s katero sodišče duhovnika obsodi na plačilo odškodnine, ni mogoče izvršiti, saj zneska od osebe, ki je brez premoženja, ni mogoče izterjati. Zato je zelo pomembno, da je v tovrstnih postopkih zavezanec za plačilo tudi pravna oseba v okviru Cerkve, ki ima premoženje, iz katerega se lahko izterja odškodnina.«
V primeru, če učitelj v šoli zlorabi otroka, ne odgovarja le učitelj kot neposredni povzročitelj škode, temveč tudi šola, v kateri je do zlorabe prišlo. »V skladu s sodno prakso to velja celo v primerih, ko učitelj v šoli ni bil redno zaposlen. Taka pravna ureditev je razumljiva,« pravi dr. Čeferin, saj starši otroka niso zaupali konkretnemu učitelju, temveč šoli, v kateri učitelj poučuje. Svoje delo opravlja v imenu šole, v njeno korist, zato je treba na šolo prenesti tudi vsa tveganja, ki izhajajo iz njegovega delovanja. Taka ureditev je bila zaradi varstva interesov oškodovancev vzpostavljena v vseh modernih pravnih sistemih. Vse povedano pa po prepričanju dr. Čeferina velja tudi za razmerje med duhovnikom in škofijo, v okviru katere duhovnik opravlja verouk.
Starši svoje otroke zaupajo Cerkvi in njenemu duhovniku, vendar slednjemu kot predstavniku Rimskokatoliške cerkve, ne kot zasebniku. Duhovnik namreč verouka, ki po določbah zakonika cerkvenega prava predstavlja temeljno dejavnost Rimskokatoliške cerkve, ne opravlja na lastno pest in samoiniciativno, temveč v imenu Cerkve z vsebino, kot jo uči Rimskokatoliška cerkev. Zato mora škofija kot pravna oseba Rimskokatoliške cerkve odgovarjati za protipravna dejanja duhovnika, ki jih ta stori pri opravljanju svojega dela, enako kot šola odgovarja za protipravna ravnanja učitelja, ki jih ta stori pri opravljanju svojega dela.
Sodba mariborskega sodišča ima zato velik pomen za žrtve zlorab v Cerkvi in bo, če bo postala pravnomočna, vodilo tudi za druge podobne sodbe, ne le v Sloveniji, temveč tudi v Evropi, je prepričan dr. Čeferin: »Čeprav v Sloveniji in drugih kontinentalnih evropskih državah nimamo klasičnega precedenčnega sistema, sodbe višjih sodnih instanc tudi pri nas pomembno vplivajo na sodno prakso nižjih sodišč. Če bo sodba mariborskega sodišča postala pravnomočna, in verjamem, da bo, lahko pred slovenskimi sodišči v vseh bodočih sodnih postopkih s podobnim dejanskim stanjem, kot ga je obravnavalo mariborsko sodišče, pričakujemo enake sodbe.«
Po drugi strani pa bi imela takšna sodba tudi preventivni značaj. Problem pedofilije v duhovniških vrstah je še posebej pereč zato, ker Cerkev, kot kažejo predvsem izkušnje iz tujine, ko je obveščena o zlorabah otrok s strani duhovnikov, teh ne prijavi organom pregona, temveč jim omogoči, da s svojim početjem nadaljujejo. Dr. Čeferin je zato prepričan, da lahko spremembo odnosa Cerkve do pedofilije v lastnih vrstah pričakujemo le, če se bo Cerkev zavedala, da bo ob vsaki spolni zlorabi s strani duhovnika žrtvi tudi odškodninsko odgovarjala.
Slovenska škofovska konferenca je sicer leta 2006 podobno kot pred njo tudi druge škofovske konference sprejela Smernice za ravnanje v primeru spolnega zlorabljanja mladoletnih oseb s strani duhovnikov ali drugih pastoralnih delavcev. Te cerkvene oblasti obvezujejo, da na podlagi prijave ali kakršnega koli zaznanega suma najprej same preiščejo sum, za kar se v škofiji običajno imenuje posebni pooblaščenec, ki si lahko oziroma mora priskrbeti ustrezne strokovne sodelavce. V potrjenih primerih spolnih zlorab bi morala Cerkev po lastni zavezi osumljencu svetovati, da se sam ovadi, v kolikor tega sam ne bi storil, pa bi moral to storiti posebni pooblaščenec.
Po tedaj zaostrenih navodilih Svetega sedeža bi moral (nad)škof vse duhovnike iz svoje (nad)škofije, za katere se izkaže, da obstaja utemeljen sum, da so spolno zlorabili mladoletnike, takoj umakniti iz vseh dejavnosti, pri katerih bi lahko še naprej prihajali v stik z otroki. Če osumljeni klerik tega ne bi hotel storiti, bi ga moral (nad)škof takoj suspendirati ali mu vsaj izdati dekret o preselitvi. Obenem bi morali v (nad)škofiji čim hitreje izpeljati postopek ugotavljanja krivde oziroma nedolžnosti, kot ga predvidevajo cerkvena pravila. Dobro leto po sprejemu smernic je novinarka Dnevnika Ranka Ivelja odkrila, da se najmanj v enem primeru duhovniku osumljenemu pedofilije ni zgodilo nič od tega. Bil je le premeščen in je kasneje kljub temu, da je bil uradno suspendiran, v resnici še naprej vodil odročni škofijski duhovno-izobraževalni počitniški dom, v katerem so organizirali duhovne vaje za ministrante in duhovnike pa tudi tečaje in počitniške programe za šolsko mladino, družine z otroki in upokojence.
Ameriške in evropske odškodnine
Študija, ki jo je ameriška škofovska konferenca naročila pri newyorški fakulteti za kazensko pravo Johna Jaya in je raziskala primere sumov zlorab od leta 1950 do 2002 v ZDA, kaže, da se ameriške škofije dolgo niso ali pa niso hotele zavedati obsega in resnosti problema.
Škofije so se morale soočiti s kritiko, da so tudi ob potrjenih sumih zlorab klerike le premeščale iz ene v drugo župnijo in s tem ogrožale nove potencialne žrtve, hkrati pa so si aktivno prizadevale, da bi zlorabe prikrile in da te ne bi prišle v javnost in pred sodišča. To pa ne pomeni, da se je Cerkev lahko izognila odgovornosti za početje svojih duhovnikov. Odškodninske tožbe proti Rimskokatoliški cerkvi je zaradi spolnih zlorab vložilo 10.000 žrtev, doslej jim je Cerkev izplačala več kot dve milijardi dolarjev odškodnin.
Vrsti ameriških škofij je zato zmanjkalo denarja, do konca leta 2010 je sedem škofij in jezuitski red v Oregonu razglasilo, da so plačilno nesposobni. Julija 2007 se je nadškofija iz Los Angelesa zunajsodno poravnala s petsto domnevnimi žrtvami spolnih zlorab in jim izplačala 660 milijonov dolarjev. O zlorabah poroča dokumentarni film Deliver Us from Evil, v katerem losangeleškemu nadškofu Rogerju Mahonyju očitajo, da je vedel za početje župnika Oliverja O'Gradyja, ki je bil kasneje obsojen na deset let zapora. Nadškof pa naj bi vse od leta 1980 molčal tudi o dejanjih, za katere je bil leta 2007 na deset let zapora obsojen župnik Michael Baker. Odvetniki družin štirih zlorabljenih otrok so 13. marca letos sporočili, da so se poravnali s katoliško cerkvijo. Nadškofija Los Angeles, kardinal Mahony in Michael Baker jim bodo izplačali 10 milijonov evrov.
Novembra 2007 je javnost izvedela, da so jezuitski duhovniki med letoma 1961 in 1987 na Aljaski spolno zlorabili številne varovance internata, ne da bi jih za to kdajkoli obtožili. Marca 2011 so se jezuiti poravnali s petsto žrtvami in jim izplačali odškodnine v višini 166 milijonov dolarjev. Pri tem je šlo večinoma za jezuitske ustanove na severozahodu ZDA, med žrtvami so bili večinoma pripadniki indijanskih plemen, jezuitom pa so očitali, da so regijo zlorabili kot »odlagališče« problematičnih župnikov.
Leta 2011 so ameriški škofje javnosti sporočili, da je v zadnjih desetih letih očitke zlorab prijavilo 15.000 oseb, 4392 osumljenim klerikom, ki so bili znani že leta 2004, se je pridružilo še 1723 novih imen.
Odškodnine, ki jih je Rimskokatoliška cerkev plačala v ZDA, so za Evropo nepredstavljive. Medtem ko je pri odškodninah, izplačanih na Irskem, še mogoče govoriti o nekem sorazmerju, v Avstriji in Nemčiji organizacije, ki zastopajo žrtve nasilja, vsote, ki jih ponuja Cerkev, ocenjujejo kot žalitev. Na Irskem je izplačilo odškodnin za spolne zlorabe v državnih in cerkvenih ustanovah od leta 2002 sistemsko urejeno. Posebna ustanova upravlja denar, ki sta ga dali na voljo Cerkev in država. Za odškodnine sta namenili 2,1 milijarde evrov. Glede na težo zlorabe žrtve prejmejo odškodnino v višini do 300.000 evrov. Do leta 2010 so oškodovanci vložili 14.753 zahtevkov, večina žrtev je prejela okoli 100.000 evrov odškodnine.
V Avstriji, ki jo je leta 1995 pretresla afera, v kateri se je z očitki spolnih zlorab soočil dunajski kardinal Hans Hermann Groër, pa so na prvi stopnji uspele prve odškodninske tožbe. Jakob Purkarthofer, tiskovni predstavnik neodvisne platforme Žrtve cerkvenega nasilja je za Dnevnik povedal, da trenutno tečejo štiri odškodninske tožbe, gre za postopke proti samostanom Mehrerau in Kremsmünster, pripravlja pa se tudi tožba proti samostanu Admont. V dveh tožbah proti samostanu Mehrerau je sodišče na prvi stopnji odločilo v prid žrtvam, na sodbo pa se je samostan pritožil. Ponujeno poravnavo, samostan bi bil žrtvam pripravljen izplačati 50.000 evrov odškodnine, sta oba tožnika zavrnila.
Tožbi pomenita pravo katastrofo za ugled samostana. V tem primeru je namreč v kazenskem procesu že obsojeni storilec, ki je svoje dejanje celo priznal, po prestani kazni postal vodja internata in gojence zlorabljal še naprej. Kljub temu da se je samostan pred sodiščem skliceval na to, da je kaznivo dejanje že zastaralo, v enem primeru je preteklo že 30 let, je sodišče odločilo, da temu ni tako. Če bo prvi sodbi pritrdilo tudi višje sodišče, potem to v Avstriji pomeni prelomnico in lahko sproži plaz odškodninskih tožb.
Cerkev se je namreč v sosednji državi doslej le nerada soočala s posledicami dejanj svojih klerikov. Dunajski kardinal Christoph Schönborn je sicer ustanovil posebno komisijo, ki ji je na čelo postavil Waltraud Klasnic, nekdanjo štajersko deželno glavarko iz vrst ljudske stranke. Vendar je ta žrtvam ponudila odškodnine med 5000 in 15.000 evri. Skromno ponudbo je sprejelo okoli tisoč žrtev, Jakob Purkarthofer pa ocenjuje, da je v Avstriji še najmanj tri tisoč žrtev cerkvenega nasilja, ki o tem, kar se jim je zgodilo, sploh še z nikomer niso spregovorile. Platforma zato zahteva, da mora telo, ki bo preiskalo zlorabe v cerkvenih inštitucijah, ustanoviti država, in bo to poskušala doseči s peticijo, za katero bo zbirala podpise od sredine aprila dalje.
Muke ministranta cerkve brezmadežnega spočetja
Nemški parlament je prejšnji teden okrepil pravice žrtev spolnih zlorab in podaljšal roke zastaranja. Poslanci so starostno mejo, pri kateri začne teči rok zastaranja, dvignili z 18 na 21 let. Roki so sicer glede na težo zlorabe različni, pri najtežjih trajajo 20 let. Še bolj pomembna je odločitev glede civilnopravnih tožb, pri teh so rok zastaranja podaljšali s treh na 30 let. Grenka kaplja v sicer velikodušni odločitvi pa je, da novi zakon ne velja za dejanja, ki so že zastarala. Torej za velik del žrtev cerkvenega nasilja v Nemčiji.
Nemška škofovska konferenca je predlog, kako naj bi uredili vprašanje odškodnin, predstavila marca 2011. Šlo naj bi za obliko kombiniranega sistema izplačila denarnih odškodnin in prevzemanja stroškov terapij. Vsote, o katerih je govoril pooblaščenec za spolne zlorabe pri škofovski konferenci Stephan Ackermann, so se gibale med 2000 in 5000 evri. Odškodnino bo Cerkev najprej terjala od storilcev, v primeru, da ti nimajo premoženja, pa od cerkvene ustanove, pod okriljem katere se je zloraba zgodila. Ponudba Cerkve velja za primere, ko zaradi zastaranja ni mogoče iztožiti odškodnine pred sodišči.
Roswitha Müller Piepenkötter iz Belega obroča, društva za pomoč žrtvam kaznivih dejanj, je ocenila, da se Cerkev s takšno ponudbo norčuje iz trpljenja žrtev, Norbert Denef, tiskovni predstavnik platforme netzwerkB, pa je dejal, da odškodnina žrtvam cerkvenega nasilja ni miloščina in je pri posledicah treba upoštevati tudi, kako bi se prizadeti v življenju lahko razvijali tako zasebno kot poklicno, če ne bi doživeli takšne travme.
Norbert Denef ve, kaj pomeni živeti s takšno travmo, in pove, da se je njegova začela nekega sončnega pomladnega dne leta 1958, ko je kot devetletni deček strašansko ponosen prvič ministriral v cerkvi Marijinega brezmadežnega spočetja v kraju Delitzsch v bližini Leipziga. Po maši ga je župnik povabil v župnišče, ga zvlekel v prvo nadstropje v svoje zasebne prostore, zaklenil vrata in si ga posadil v naročje. Od tistega dne pa vse do leta 1964 ga je vedno znova spolno zlorabljal in deček je od stiske in strahu vedno znova močil hlače. Od mame samohranilke, ki je z župnikom rada spila kozarček sekta, si je zaradi tega prislužil zaušnico in za pokoro ga je nagnala k maši.
O tem, kaj se mu je zgodilo, je prvič spregovoril novembra 1993. Star 44 let je na družinskem srečanju, na katerega je bil povabljen tudi župnik, ki mu je storil silo, izrekel stavek, ki ga je prej neštetokrat vadil pred ogledalom: »Bil sem spolno zlorabljen.« Za njim so bile hude depresije, kronična nespečnost, krči joka, napadi panike in zaradi vsega tega zdravljenje v bolnišnici. Za psihoterapijo je porabil 122.850 evrov, je izračunal. Cerkev, ki je priznala, da je bil v njeni ustanovi več kot osem let spolno zlorabljan, mu je deset let zatem, ko je škofiji prijavil kazniva dejanja, ponudila 25.000 evrov odškodnine. V ponudbo je zapisala, da to počne iz krščanske soodgovornosti, zato da bi omilila njegovo še vedno trajajoče trpljenje, vendar pa naj se v zameno za denar zaveže, da bo o kaznivih dejanjih, zaradi katerih mu nakazujejo odškodnino, v bodoče molčal. Denef je ponudbo zavrnil in še dve leti je trajalo, da mu je Cerkev nakazala denar, ne da bi od njega zahtevala tudi molk.
