– Dober dan, imate kaj za prijaviti? rutinsko ljubeznivo žvrgoli uslužbenka hrvaške mejne policije ob pregledu potnih listov in carini pred letom Zagreb–Aman. Saj nimate v prtljagi pene za britje, losjona, vžigalnika... pincete ali švicarskega noža?

– Ne, ne, nič od tega, prostodušno odvrne Jordanec. Samo nekaj raketometov M79 in RPG-22, ročnih metalcev granat RBG-6 ter nekaj malega breztrzajnih topov M60.

– Gospod, mi na Hrvaškem se s temi stvarmi ne šalimo, je z ledenim glasom, ne da bi trenila z očmi, odgovorila policistka.

– Ne, ne šalim se, se je zbegano nasmihal veseli jordanski turist. Samo nekaj spominkov s Hrvaške, vsega skupaj komaj štirideset ton.

– Štirideset ton orožja?!

– Ja. Koliko pa je dovoljeno?

Tako je izbruhnila lepa afera, ko so odkrili, da so na petinsedemdesetih letih iz Zagreba v Jordanijo – namesto skodelic za kavo z motivi zagrebške katedrale, Kraševih bajader in lectovih src – prepeljali na tone lahkega in težkega orožja, ki je nato preko »mehke« puščavske meje med Jordanijo in Sirijo pristalo v rokah Svobodne sirske vojske. In medtem ko običajni smrtniki na strogih letaliških pregledih sezuvajo čevlje, razstavljajo prenosnike, iz žepov vlečejo kovance, tresoč se od strahu, ali bo policijski skener prepoznal pilico za nohte, so Jordanci v letala na zagrebškem letališču stlačili, reci in piši, več kot tri tisoč ton raketometov, topov, avtomatskih pušk in raznega streliva.

– Gospod, je gospa iz mejne policije s palete s kalašnikovkami in zoljami na koncu zmagoslavno izvlekla zlato stekleničko. Ali veste, da z dezodorantom ne smete na letalo?

– Aja, to, se je nasmejal veseli Jordanec. To ni dezodorant, to je granata za breztrzajni top.

– Granata?! je prebledela osramočena policistka.

– Ja. Kaliber 82 mm.

– Fak!

Tako je izbruhnila lepa afera, kajti Hrvaška uradno podpira sankcije, ki so jih proti Asadovi Siriji uvedli Združeni narodi. Orožje je sicer res odšlo s Hrvaške, a ni bilo hrvaško – ali vsaj ne samo hrvaško – ampak, na primer, tudi angleško. In res je končalo pri sirskih upornikih, vendar ni bilo prodano njim, ampak Jordaniji. Res je tudi, da je prišlo v Jordanijo, a ga ni plačala Jordanija, ampak je dala gotovino Savdska Arabija. Res je, da ga je plačala Savdska Arabija, a vsega tega ni organizirala sama, ampak Američani. In res je – Američani seveda nimajo nič s tem. To je stvar Savdske Arabije, Jordanije, Sirije in Hrvaške, ali kako se že imenujejo te smešne bližnjevzhodne državice.

Slavna hrvaška država je tako po dvajsetih letih postala lakaj ameriške zunanje politike, eden tistih topoglavih mulcev iz mafijskih filmov, ki za velike igralce opravljajo male umazane posle, v svojih stanovanjih skrivajo ugrabljene dilerje ali jetnike iz Guantanama, v riti tihotapijo trideset gramov kokaina ali tri tisoč ton orožja za arabske upornike.

Videli ste milijon takšnih filmov, policija na koncu seveda polovi trapaste male kretene, oni pa nočejo izdati niti, čigav je kokain, niti čigavi so jetniki, niti od kod jim vsi ti breztrzajni topovi in raketni metalci granat na letališču. Veliki šef jih na koncu očetovsko potreplja po licu in pohvali za možato držo na policiji.

– Dobro si opravil, iz tebe bo še nekaj, pogladi tako ameriški obrambni minister hrvaškega veleposlanika v Washingtonu po obrazu. Povej, lahko kaj naredim zate?

– Hvala, gospod, se prestopa in zavlačuje naš ambasador, na koncu pa se le opogumi. Veste, tisti Slovenci...

– Kaj, a še zajebavajo? se Američan pretvarja, da je nevarno popizdil. Ne skrbi, imej to za urejeno.

Skratka, da skrajšam zgodbo, nekako v času, ko so jordanski smučarji množično pridrli na hrvaška smučišča in v trgovine s spominki, so Hrvati in Slovenci nenadoma dosegli sporazum o Ljubljanski banki.

– Hvala, gospod, je na koncu zajecljal slovenski veleposlanik v Washingtonu.

– Ni za kaj, obljubil sem ti, ga je Američan potrepljal po licu. Ampak, veš kaj, v taborišču v Guantanamu imam dva ujgurska ujetnika, pa ne vem, kam bi z njima.