To je pravzaprav zakuhal pisatelj Jonas Hassen Khemiris, ki je v odprtem pismu ministrici za notranje zadeve Beatrice Ask zaželel, da bi se v njegovem telesu sprehodila čez Stockholm in svoj projekt občutila na lastni koži, ministrica pa mu je odgovorila, da ga popolnoma razume, saj je bila nekoč z mamo v Harlemu. In to, kot se je dalo razbrati iz njenih besed, ravno v času, ko je tamkajšnja črnska policija izvajal poostreni nadzor nad plavolasimi Švedinjami.
Povprašan, naj pred švedskim občinstvom pokomentiram dogajanje v njihovi državi, sem se znašel v položaju, o katerem sem sanjal že od ranega otroštva. V mislih sem se namreč preselil v tisti slavni vic, v katerem švedski begunci, žrtve najnovejše krvave skandinavske vojne, taborijo na bosanski meji in čakajo na presojo bosanske vlade o tem, koliko teh ubogih, a tudi nekultiviranih Švedov bi lahko bosanska država sprejela, ne da bi ti ogrozili njen socialni mir in njeno tisočletno kulturo.
Zamišljal sem si sirote švedske družine, ki jih bosanski socialni delavci nameščajo v kontejnerje na Alipaševem polju ter jim ob tem pojasnjujejo, da čilimi niso odeje in da ne sodijo na posteljo, da je držalo za metlo kuhinjski pripomoček za vlečenje testa za pite in nikakor ne del bodoče hokejske palice in da naj namesto tekaških smuči ali drsalk kot prevozno sredstvo raje uporabljajo tramvaj.
Neznansko me je mikalo, da bi se Švedom naposled maščeval za Carla Bildta in njegovo »poslanstvo« na Balkanu in jim v ta nečasten namen zdrdral dolg unproforsko pokroviteljski govor o tem, da so pojavi, kakršen je Reva, zelo zaskrbljujoči, saj nazorno pričajo o pomanjkanju demokratične kulture v severni Evropi. Mikalo me je, da bi na severu Švedske izrekel stavek, da mi v Sloveniji pa tudi drugod po vzhodni Evropi z izrednim zanimanjem opazujemo dogajanje v Skandinaviji in da smo vsem skandinavskim narodom pripravljeni pomagati na težavni poti k potrebnim družbenim spremembam. Mikalo me je, da bi jim diplomatsko zažugal, da bodo, v kolikor bodo res želeli biti del napredne, sodobne Evrope, prisiljeni spremeniti svoje neevropske navade in v prihodnje bolj strogo spoštovati določbe evropskih pravnih inštitucij, še posebej pa deklaracijo Združenih narodov o človekovih pravicah. Mikalo me je, zares me je mikalo.
A na žalost se kljub res iskrenim željam nisem mogel prestaviti v vzvišeni položaj, s katerega predvsem zahodnoevropski birokrati tako radi nagovarjajo nas, ki smo že stoletja ujetniki večnega prehajanja med različnimi državami, sistemi in kulturami in se že stoletja rojevamo v enih, umiramo pa v nekih popolnoma drugih svetovih. Nisem mogel v sebi prebuditi občutka večvrednosti, tako značilnega za mnoge naše zahodno- in tudi severnoevropske sogovornike, ki nam, južnjakom in vzhodnjakom, ki nas in naše zapletene zgodovine nikoli niso razumeli, delijo nasvete o demokraciji, strpnosti in vladavini prava, kakor bi šlo za čaj in piškotke.
Močnejše od prezira, ki ga čutim do wunderkinda švedske zunanje politike, je bilo namreč ves ta čas moje globoko zavedanje, da pri nas resda vse od izbrisa nimamo uradnih rasističnih projektov, ki bi bili tako očitno uperjeni zoper priseljence, a da znajo biti tudi naši nadzorni organi še kako švedski pri izbiri svojih »osumljencev«. In naj sem si tega še tako iskreno želel, preprosto nisem mogel potlačiti prepričanja, da zaradi majhnega števila temnopoltih prebivalcev in ignorance, ki pričevanja žrtev rada odpiše kot družbeno nenevarne izpade vaških posebnežev, naša družba rasizma največkrat niti ne zazna in da ta v večini primerov ostane le problem nadlegovanega, zmerjanega ali pretepenega posameznika.
Sedel sem torej tam pred vprašujočimi obrazi švedskih poslušalcev in se počutil kot nogometaš, ki se je po veliki napaki domače obrambe znašel sam pred praznim nasprotnikovim golom. Bila je to klasična stoodstotna priložnost za zgodovinski zadetek, a so moje noge v odločilnem trenutku odrevenele in le gledal sem lahko, kako se žoga mimo mene kotali v gol avt. In čutil, kako Carlu Bildtu nekje na tribuni srce začenja ponovno utripati.
Prebujen iz svojih mokrih sanj sem tako le hip zatem že prevzemal ustaljeno vlogo ponižnega in samokritičnega Vzhodnoevropejca, ki začuden ugotavlja, da tudi na severu Evrope obstajajo ljudje, ki prečkajo ulico pri rdeči luči. In potem še dolgo zbegan razmišljal o tem, ali mi mora biti ta ugotovitev v olajšanje ali pa bi me morala morda tudi malce skrbeti.