Na razvoj slovenskega novinarstva med obema vojnama sta vplivala ustanovitev skupne države Jugoslavije in tudi uspeh oktobrske revolucije, ki je prebudil napredni in komunistični tisk; vse do leta 1929, ko je slednji moral v ilegalo. Ob prevratu je izhajalo 87 slovenskih časnikov in časopisov, dvajset let kasneje že skoraj tristo. V katoliškem taboru stranke SLS je bil do leta 1945 v ospredju časnik Slovenec s številnimi prilogami in izpeljankami. V času bolj demokratičnega ozračja v SLS v dvajsetih letih prejšnjega stoletja je dosegel zavidljivo časnikarsko raven in prekašal liberalna Slovenski narod ali mlajše Jutro, ki je začelo izhajati leta 1920. Pozneje se je spet povsem podredil strankarskim političnim ciljem.

Licemerci.

»Jutro« je list, ki gradi vse svoje delo na nerazsodnost, omejenost in nepoučenost svojih bravcev, kajti le tako je mogoče razlagati njegov predrzni odgovor na naš torkov uvodnik »Smrtni udarec«. Mi smo z nepobitnimi dejstvi ožigosali herostratsko delo centralističnih režimov v naših socialno političnih zavodih in sedaj pride »Jutro«, se postavi v pozo največjega poštenjakoviča, hinavsko zavije oči in kleveta SLS, češ ta je instalirala »seljački« RR režim, ona je soodgovorna, dokler je vladal PPŽ režim, ki da so bile vse njegove skrbi, zmožnosti in ljubezen posvečeni v prvi vrsti socialni politiki!

Tako je mogoče govoriti samo popolnim nevednežem, ki demokratskemu papirju vse verjamejo. Pametni ljudje pa vedo, da kar imamo v Sloveniji pozitivnega socialnega skrbstva, je izključno le delo onih avtonomnih slovenskih deželnih vlad, v katerih je imela odločilno besedo SLS in edinole SLS je tudi bila, ki se je v Belgradu z vsemi svojimi močmi zavzemala za resnične interese naših socialno političnih zavodov in za delavske pravice. Vso krivdo za propad in uničenje naše socialne politike pa nosi SDS, ker je dobivala naša socialna politika najusodnejše udarce tedaj, ko so imeli njeni eksponenti v rokah ministrstvo za socialno politiko, ali so bili pa vsaj soodločujoč činitelj v vladi. Težka sokrivda pa leži tudi na voditeljih naše socialne demokracije, ki so pri vseh teh uničujočih ukrepih SDS ostali popolnoma pasivni, samo da so za kulisami iztržili od SDS kaka udobna mesta za svoje priganjače. To dokazati ni prav nobena težava.

Vsi najglavnejši štirje socialno politični zakoni so bili ustvarjeni in uzakonjeni v dobi, ko sta vodila ministrstvo za socialno politiko dr. Kukovec in dr. Žerjav. In da so ti zakoni neizmerno poslabšali dotedanje stanje v naših socialno političnih zavodih ter na vseh koncih prikrajšali dotedanje pravice slovenskega delavstva, ve vsak otrok. Slovenska bolniška blagajna je izgubila vso samostojnost, z njenimi milijoni, ki so se naložili v bankah, katere so blizu SDS, je začela neomejeno razpolagati od SDS ministrov imenovana družba njenih in socialističnih eksponentov, v zavodu je bil instaliran birokratizem, ki kriči o upravni nesposobnosti SDS ter požira ogromen del vseh tako težko plačnih prispevkov. Delavstvo pa je izgubilo odločilen vpliv na upravo svoje lastne imovine, česar mu ni upala oporekati niti Avstrija(...) Ljubezen SDS do socialno političnih zavodov je šla tako daleč, da ministrstvo za socialno politiko tedaj, ko ga je vodil »demokrat«, n. pr. niti naravnost smešno nizke najemnine za uradne lokale ljubljanske posredovalnice ni hotelo plačati, zaradi česar je bila tudi deložirana. Iz delavske zbornice, ki bi morala biti, kar je menda več kot samo po sebi umevno, avtonomna delavska korporacija, so naredili čisto enostaven organ ministrstva za socialno politiko, ki lahko z njo pometa kakor mu drago. Na pozitivne socialno politične zakone se »državotvorna« SDS sploh ozirala ni in iz njenega naročja so izhajale naravnost protizakonite odredbe in naredbe, večino izvršilnih naredb k najvažnejšim delom zakonov še do danes nimamo, čeprav je bila v zadnjih petih letih SDS skoro ves čas v vladi. In kaj naj rečemo o gorostasnem dr. Žerjavovem pravilniku o bratovskih skladnicah?

Skratka: pod protisocialno in upravno popolnoma nesposobno roko SDS je morala od avtonomnih slovenskih deželnih vlad ustvarjena in zasnovana socialna politika propasti popolnoma, »seljački« RR koaliciji je pa ostala prihranjena žalostna slava, da ji je zadala še »milostni sunek«, dočim so socialdemokratski voditelji brezbrižno asistirali takemu »skrbstvu« dosedanjih režimov za naše delavstvo ter se pehali in tepli za udobna mesta v socialpolitičnih zavodih. Tako je in nič drugače.

Slovenec, 8. januarja 1926

Sikofantstvo

Javna polemika med Slovenci se ni nikoli odlikovala po noblesi. Lopniti po nasprotniku s kolom, ga obliti z gnojnico ali pa ga iz varne zasede presenetiti z debelim polenom v hrbet, se je smatralo za veliko junaštvo tudi na polju časnikarskega obračunavanja. Kdor je skušal biti na tem polju pošten in se je oziral v boju zoper političnega nasprotnika na resnico in pravila dostojne igre, se je smatral za pomilovanja vrednega slabiča. Zakaj greh je bilo med Slovenci imeti svoje lastno prepričanje, naj je bilo še tako pošteno, in ne trobiti v rog te ali one skupine. Po osvoboditvi od tisočletne zgodovine hlapčevanja neštetim grofovskim rodovinam od Španhajmov in Auerspergov do Habsburgov in ustvaritvi neodvisne narodne države se je naša žurnalistika dvignila na kulturen nivo, s katerega pa zadnje čase naglo pada, kar se tiče izvestnega dela našega časopisja, ki je zopet uvedlo v našo javno polemiko načine borbe, kakršne se poslužujejo prašumska divja plemena. Posebno priljubljena je tem ljudem po vzoru starih grških sikofantov metoda, da sebe proglašajo za edino dobre državljane, dočim vse politično drugače misleče označujejo kot nepatriotične zločince, ki jih je treba uničiti. So pa atenskim sikofantom popolnoma enaki tudi v tem, da obrekujejo svoje sodržavljane, dobro vedoč, da jim delajo krivico, to pa iz namena, da na ta način sebe okoristijo; to so torej ljudje, ki iz patriotičnih čuvstev kujejo dobiček zase. Že Sokrat je dejal o sikofantih, ki so v Atenah na tak način služili svoj kruh (nekateri so prišli do ogromnega premoženja), da spadajo med najbolj zaničevanja vredna bitja.

Slovenec, 9. marca 1933