Prve reakcije prizadetih v tej sredozemski državi niso bile presenetljive Ciprčani so zdrveli pred zaprte banke in v nekaj urah izpraznili uborne zaloge gotovine na bankomatih. Evropejci so se začeli spraševati o varnosti svojih bančnih depozitov, svetovne finančne ustanove so budno opazovale najnovejši eksperiment reševanja evra, Rusi, katerih bančni depoziti na Cipru so vredni milijarde evrov, pa so si začeli puliti lase ob spremljanju igre številk, ki bi jim razkrila, s kolikšnim prispevkom bodo udeleženi pri reševanju ciprskih bank. Zahteva po uvedbi enkratnega davka na vse prihranke, tudi nižje od 100.000 evrov, je resnici na ljubo precej nenavadna, saj velja v Evropi stoodstotno jamstvo za vse bančne depozite do tega zneska. Zanje namreč jamčijo države same. Vendar se velja ob zadnjih dogodkih na Cipru vprašati, ali je varnost vlog, tudi naših, zares takšna, kot radi verjamemo.

Od neodločnosti do nejasnosti

Intenzivna pogajanja med trojko, ki jo sestavljajo EU, Evropska centralna banka (ECB) in Mednarodni denarni sklad (IMF), ter Ciprom potekajo sicer že dober teden. Otoška državica mora, če želi prejeti 10 milijard evrov posojila, zbrati za reševanje bančnega sistema skupno približno 9,7 milijarde evrov. Levji delež tega zneska, natančneje 5,8 milijarde evrov, naj bi odpadel na kontroverzni davek na depozite, ki se ga je parlament v Nikoziji očitno bal kot hudič križa, saj je kar trikrat zapored prestavil razpravo o njem. Ko so politiki le zbrali pogum za razpravo, je predlog davka na vloge začel svoj sprehod skozi množico različnih preoblek.

Potem ko je zaradi ostrega nasprotovanja varčevalcev propadel prvotni načrt obdavčitve depozitov, ki je predvideval 6,75-odstotni davek na prihranke do 100.000 evrov in 9,9-odstotno davčno stopnjo za bolj zajetne depozite, so se hitro začeli pojavljati predlogi z nižjimi davčnimi stopnjami za manj premožne varčevalce. Ena zadnjih verzij je predvidela oprostitev davka do 20.000 evrov na račun višjega prispevka bolj bogatih depozitov. Največjo podporo Ciprčanov in EU pa je nazadnje prejel predlog, po katerem bi ostali nedotaknjeni vsi prihranki do 100.000 evrov.

A vsem predlogom je ciprski parlament, Evropi v sitnost in Rusom v veselje, rekel ne. Medtem pa se je ponedeljkov bančni praznik na Cipru prelevil v celotedenske počitnice, ki so jim dajale takt politične igrice, demonstracije ljudstva in borba za evre. Vsakodnevno čakanje na največ 800 evrov prihrankov, ki jih skozi režo izpljune bankomat, je tako postalo ciprski nacionalni šport. Vsak je hotel spraviti na varno kar največ svojega denarja, preden vanj zareže morebitni davek na depozite. Naelektreno stanje je začelo terjati svoj davek med prebivalci navadno mirnega otoka. »Ciprčani niso samo jezni in prestrašeni, postajajo obupani,« je duševno stanje sodržavljanov orisal urednik gospodarske redakcije časopisa Politis NewsDemetris Georghiades, ki je zaskrbljen nad dogajanjem v svoji državi. Jezo in strah je mogoče hitro pregnati, pravi, medtem ko lahko obup pripelje do nepredvidljivih in nezaželenih dejanj. Z zadnjima pridevnikoma bi marsikdo opisal predlagane rešitve za Ciper. Posledice bodo namreč v najboljšem primeru nepredvidljive, po črnem scenariju pa celo zelo nezaželene. Tega se zavedajo tako voditelji območja evra kot Cipra, ki si podajajo žogico z napisom »Davek na depozite je bil moja ideja«. Sled o tem, kdo je ukrep sploh predlagal, je tako že dodobra zabrisana. Kar pa ne omili dejstva, da ima grožnja davka močan destabilizacijski učinek na celoten bančni sistem. Navsezadnje niti ne gre za davek, temveč »enkratni« in nenapovedani rubež varčevalnih računov na Cipru.

Zakaj jemati varčevalcem?

Da bi razumeli razmislek, ki je bil podlaga predlogu o obdavčitvi depozitov v ciprskih bankah, je treba poznati vsaj del ozadja te zgodbe. Ciper, ki je s četrtkovo akcijo bonitetne agencije Standard&Poor's s kreditnim ratingom CCC le še dve stopnji od bankrota, si sicer že dolgo ne more sposojati denarja na finančnih trgih. Zaradi likvidnostnih težav nima več sredstev za delovanje države ali vračila dolga – je že lani trojko zaprosil za paket pomoči, vreden 17,2 milijarde evrov. A tu se pojavi prvi problem. Če bi vso pomoč v obliki posojil zagotovila trojka, bi javni dolg Cipra, ki je lani znašal 87 odstotkov BDP, skokovito narasel in dosegel nevzdržne višave okoli 160 odstotkov BDP. Del denarja k paketu mora zato Ciper priskrbeti sam.

Ciper je sicer majhna otoška državica z 800.000 prebivalci, ki pomagajo letno ustvariti skoraj 18 milijard evrov bruto domačega proizvoda (BDP). Že nekaj desetletij velja za davčno ugodno okolje, ta status pa mu je kljub prizadevanjem Evrope uspelo ohraniti tudi po vstopu v EU leta 2004 in vpeljavi skupne valute štiri leta kasneje. Ugodni davki za podjetja, ki plačujejo Cipru le 10-odstotni davek na dobiček (pri nas 17 odstotkov), so na mediteranski otok privabili številne poslovneže, ki računajo tudi na določeno mero zasebnosti. Slednja gre v nos zlasti Nemcem, ki so poznani tudi po kupovanju zgoščenk z bančnimi podatki svojih državljanov v davčnih oazah. Ciprske banke ponujajo za nameček precej višje obrestne mere na depozite kot »kolegice« iz Evrope, s čimer že vrsto let privabljajo večje količine tujega denarja. Rezultat je bančni sistem, ki je skoraj osemkrat večji od letnega BDP. Ravno njegova napihnjenost (ki je bila značilna še za dve otoški državi, Irsko in Islandijo) pa pomeni, da spadajo ciprske banke v med krizo skovano kategorijo too big to bail, saj so prevelike, da bi jih lahko država samostojno rešila.

K trenutni krizi prispeva po mnenju Georghiadesa cel kup različnih faktorjev. Od visoke zadolženosti zasebnega sektorja, previsokih stroškov delovanja javnega sektorja, neučinkovitosti gospodarstva na lokalni ravni, nefleksibilnosti trga dela do močnih sindikatov. Gospodarstvo Cipra in še zlasti banke je ob tem močno prizadel odpis grškega dolga, zaradi katerega je bil Ciper ob 4,5 do 5 milijard evrov. Zgodbo zaokrožata prepočasno prepoznavanje težav in obotavljanje pri iskanju ter implementaciji rešitev.

V ciprskih bankah je več kot 68 milijard evrov depozitov, med katerimi jih prihaja iz tujine skoraj 40 odstotkov. Depozitov, višjih od 100.000 evrov, je na Cipru za 37,6 milijarde evrov, lastniki 25,5 milijarde evrov (ali 68 odstotkov) pa so tujci. Največji tuji deponenti na Cipru so Rusi, saj so s številnimi podjetji in bančnimi računi na otoku zastopani praktično vsi ruski oligarhi. Med njimi je tudi lastnik londonskega nogometnega kluba Chelsea Roman Abramovič, ki svojo holdinško družbo Evraz obvladuje prek ciprskega podjetja Lanebrook. Na Cipru je všeč tudi lastniku ameriškega košarkarskega kluba Brooklyn Nets in nekdanjemu ruskemu predsedniškemu kandidatu Mikhailu Prokhorovu, ki ima v lasti ciprsko podjetje Intergeo Management. Športnima navdušencema delajo družbo še najbogatejši Rus Ališer Usmanov z okoli 14 milijardami evrov premoženja, jeklarski magnat Vladimir Lisin, Aleksej Mordašov, Vladimir Potanin, predsednik uprave Lukoila Vagit Alekperov in tudi Sulejman Kerimov, ki je leta 2008 želel kupiti triodstotni delež največje nemške finančne institucije Deutsche Bank. Dimitrij Rybolovlev medtem najbolje ponazarja, kako prepletena sta ciprski bančni sistem in ruski denar, saj ima v lasti skoraj 10-odstotni delež največje ciprske banke Bank of Cyprus, s čimer je največji tuji lastnik kakšne ciprske in tudi mediteranske banke.

Ko je nemška kanclerka Angela Merkel dejala, da morajo ciprske banke rešiti tisti, ki so težave zagodli, je imela zato v mislih predvsem Ruse. Slednji veljajo v očeh številnih Nemcev, k čemur je pripomogla kampanja nemških medijev in politikov, zgolj za pretkane vzhodnjaške pralce denarja. Kljub temu je težko razumeti lov na čarovnice, ki ga zganjajo nemški politiki. Že res, da potuje prek Cipra veliko denarja, tudi »umazanega«, in da tam poslujejo ruska podjetja dvomljivega slovesa, vendar je absurdno trditi, da lahko z odprtjem varčevalnega računa nekdo škodi banki. To je za banko kvečjemu dobro, saj s tem pridobi sredstva za poslovanje. Zakaj bi torej reševanje ciprskih bank plačevali Rusi, četudi je njihov denar na Cipru najbolje zastopan? Povsem jasno je namreč, da nosijo mnogo večji del krivde za težave ciprskih bank evropski politiki, ki so iz Bruslja poveljevali reševanju Grčije. Tretji in za zdaj zadnji paket mednarodne pomoči Atenam je predvidel več kot 50-odstotni odpis vrednosti grškega dolga. Zaradi velike gospodarske povezanosti med Ciprom in Grčijo, ki ju vsaj na jugu otoške države druži tudi jezik, pa so v njem močno nasedle prav ciprske banke, katerih skorajšnji propad bi lahko predstavljal sistemsko tveganje za EU. Še zlasti v primeru, ko bi Ciper in trojka odlašali z iskanjem odgovorov na finančna vprašanja, ki jih postavlja kriza.

Nevaren precedens

Mnogi strokovnjaki so prepričani, da spada Ciper zaradi ekstremne velikosti bančnega sistema v posebno kategorijo držav in bi moral biti obravnavan ločeno od preostalih zadolženih držav območja evra. Vendar je hkrati na drugi strani vse več analitikov, ki v potencialni uvedbi davka na depozite vidijo nevaren precedens. Obremenjevanje varčevalcev je namreč v marsičem skregano z logiko reševanja bank, saj je med cilji pomoči običajno na prvem mestu ponovna vzpostavitev zaupanja v banke. Dogajanje na Cipru medtem jasno kaže, da bo učinek reševanja evropskega palčka bržkone ravno nasproten. S tega stališča je upravičen strah Ciprčanov, ki pričakujejo s torkovim odprtjem bank velik odtok kapitala. Ciper naj bi v prvih dneh zapustila kar desetina vseh depozitov. Jasno, v EU velja načelo prostega pretoka kapitala in denar potuje običajno tja, kjer se mu najbolje godi. Prav mogoče je torej, da so Cipru kot priljubljenemu davčnemu pribežališču šteti dnevi.

Istočasno pretijo težave tudi EU, saj se o varnosti svojih vlog in stabilnosti bančnega sistema sprašujejo tudi varčevalci v drugih državah, ki trepetajo v čakanju na naslednjo »žrtev« eksperimentov območja evra. Ne bi bilo namreč prvič, da so si evropski voditelji izposodili katero izmed manjših držav za »poskusnega zajčka« pri ocenjevanju vzdržnosti in učinkovitosti novih rešitev. In čeprav Bruselj zagotavlja, da je reševanje Cipra enkratno dejanje, mu verjame vse manj ljudi.

Razsežnosti zmote evropskih voditeljev pri postopku reševanja Cipra je dobro opisal Philip Dybvig, profesor na univerzi Washington in eden vodilnih strokovnjakov za banke in finančne krize. Dybvig pravi, da so bančne počitnice (bank holidays) sicer simpatičen izraz, vendar so v resnici precej škodljiv pojav. »Ko obvestiš ljudi, da ne bodo mogli do svojega denarja, je pot do vzpostavitve normalnega stanja v ekonomiji sila težka,« je opozoril Dybvig. To nas nenazadnje učijo lekcije iz časov velike depresije v tridesetih letih prejšnjega stoletja, ko je večkratno zaprtje bank vsakič znova močno poslabšalo gospodarski položaj držav, ki so uvedle ta ukrep.

Četudi je stanje na Cipru precej manj alarmantno, ga ne gre jemati zlahka, opozarja Dybvig, ki vidi glavno težavo v zamajanem zaupanju v jamstva za depozite do vrednosti 100.000 evrov. Če jamstvo ni stoodstotno, potem je popolnoma ničvredno. Evropa ravno zato tvega naval na banke tudi v preostalih zadolženih državah. Skupna jamstvena shema, ki naj bi bila eden temeljev bančne unije, še ne deluje, obstoječe jamstvene sheme, kjer za depozite jamčijo države, pa več kot očitno ne delujejo. Država, kot je Ciper, niti v sanjah nima dovolj denarja, da bi zavarovala vse varčevalce s 100.000 ali manj evri na računu, podobno pa je tudi v vseh drugih (pre)zadolženih državah. Jamstvene sheme tako več kot očitno delujejo le v finančno močnih državah, kjer so precej manj potrebne.

S tega stališča je mogoče razumeti tudi mnenja strokovnjakov, ki svetujejo davek na depozite. Ciprske banke so namreč tik pred propadom. Deset ali 15-odstotni davek na depozit, ki bi jih pomagal rešiti, bi bil tako še vedno precej boljši kot nič, kolikor bi varčevalci dobili, če katera izmed bank pristane v stečaju.

Cipru čas polzi skozi prste

Temu je najbliže druga največja ciprska banka Laiki bank, ki naj bi bila kmalu razcepljena na zdravo enoto in slabo banko. V vrsti pa se bodo že prihodnji teden znašle tudi druge banke, če bo ECB uresničila svojo grožnjo in prenehala s posojanjem likvidnostnih sredstev Cipru. Politični analitik pri časopisu Politikis NewsDionisis Dionysiou zato opozarja, da mora vlada čim prej oblikovati rezervni načrt in ga najkasneje v ponedeljek predstaviti trojki. Pri čemer je Dionysiou prepričan, da mora Ciper pozabiti na Rusijo in njeno pomoč, saj predstavlja ta slabšo in nevarnejšo izbiro.

V Kremlju naj bi sicer razmišljali o podaljšanju 2,5 milijarde posojila in tudi odobritvi novega, medtem ko naj bi se neimenovana skupina ruskih vlagateljev ter energetski velikan Gazprom zanimala za nakup največjih dveh ciprskih bank, Laiki bank in Bank of Cyprus. Vendar Rusi ne počnejo nič na lepe oči, oči pa so vrgli na eno izmed ciprskih pristanišč, kjer si želijo urediti oporišče za mediteransko floto svojega vojaškega ladjevja, močno pa naj bi jim dišale tudi ciprske morske globine, ki hranijo ogromne količine zemeljskega plina.

Rusija tako po vsej verjetnosti ne bo rešiteljica Cipra. Vsaj delno pa bi to lahko postala ciprska ortodoksna cerkev, ki je tesno povezana z državo, katere prvi predsednik Makarios III. je bil hkrati tudi voditelj ciprske cerkve. Slednja je dala vladi na razpolago nekaj milijard evrov svojega premoženja, ki ga namerava Ciper vključiti v solidarnostni investicijski sklad. Ta najnovejši predlog vlade iz Nikozije naj bi vključeval tudi pokojninske sklade nekaterih državnih podjetij, medtem ko bo svojo edinstveno vlogo skoraj zagotovo odigral tudi enkratni davek na depozite. A ta bo zelo verjetno doletel le bogate varčevalne račune. Ključno je hitro ukrepanje, je opozoril Dionysiou, za katerega je hoja Cipra po robu v zadnjih dneh zelo stresna: »Če nam ne uspe, žalujte za nami, Slovenija.«