Britanski Manchester konec sedemdesetih let minulega stoletja ni bil najbolj prijazno mesto za preživljanje mladosti. Utapljal se je v svoji provincialnosti, čez katero se je valila gosta plast smoga in dima, ki se ni zajedala zgolj v opečnate zgradbe, temveč tudi v duše dezorientiranih najstnikov, ki so le tu in tam v Lesser Free Trade Hallu ujeli aktualne zvoke iz Londona. Predstavljal je natančno to, kar je Ewan MacColl ob pogledu na rojstni Salford zabeležil v skladbi Dirty Old Town trideset let prej. Od takrat se ni veliko spremenilo. Greater Manchester se je dušil pod težo intenzivne industrije – vse v mestu je odslikavalo razkroj optimizma in družbe, v kateri je bilo vse manj prostora za mlade; vsaj tiste mlade, ki niso bili pripravljeni poprijeti za delo v kakšnem tekstilnem ali kemičnem obratu ali upati na povabilo kakšnega iz mestnih nogometnih klubov. Ti drug(ačn)i mladi so se zato obrnili navznoter – svojo umetniško moč so začeli črpati iz popačenih vizij in odtenkov svetlobe v globinah človeške duše, in zazdelo se je, da bolečina še nikdar ni bila tako lepa.
Signali iz čustvene izolacije
Mednje so sodili tudi Ian Curtis, Bernard Sumner, Stephen Morris in Peter Hook. Njim je punk pomenil utopijo v njihovi glavi ali pot v »neznana zadovoljstva«. Že v predfazi, ko se je bend še imenoval Warsaw, so povzeli vse ključne prvine »naredi sam« estetike, vendar so hkrati povsod, kjer so se pojavili, za seboj pustili kaos (kot interaktivno izhodišče in prapočelo energije) in nevidne sledi. Govora je namreč o totalnem popu z globokimi sporočili, saj Joy Division v ničemer niso ustrezali klišejski predstavi rock'n'roll skupine z vsemi pripadajočimi telesnimi in abstraktnimi atributi. Prav nasprotno: dokazali so, da je možna tudi drugačna smer, smer, ki pelje mimo marketinga in množičnega pranja možganov s strani glasbene industrije. Bili so uporniki posebne vrste, prava (re)inkarnacija urbane mladostniške poetike, stkane iz iskrene čustvene katarze ter občutljivosti, ki sta nekoč Jamesa Deana postavili za modernega Hamleta 20. stoletja.
Joy Division so spregovorili o življenju na način, kot še nihče pred njimi. Njihova glasba je vsebovala vso melanholijo industrijskih mravljišč in njihovo (ali vsaj Curtisovo) nezmožnost komuniciranja s tem svetom. Prav ta odnos je omogočil tisto nedoločljivo prisotnost in poglobljenost, katerih končnost je odvisna od dojemanja vsakega posameznika. Pred leti sem se v Manchestru za las zgrešil s Petrom Savillom, ki je zagrešil znameniti ovitek albuma Unknown Pleasures, da bi ga povprašal o morebitni simboliki naslovnice, vendar diagrama (elektrografa) radijskih valov umirajoče zvezde ni mogoče interpretirati drugače – čemur pritrjuje tudi Simon Reynolds – kot edinega komunikacijskega labirinta, po katerem je Ian Curtis pošiljal signale iz svoje osamljenosti. In poslušalci so se dokaj hitro uglasili z njegovo izolirano frekvenco, a je bilo takrat za Curtisa – in posledično Joy Division – že prepozno. Motnje v dialogu s samim seboj so bile zanj usodne.
Mračne krajine univerzalnega
Leto 1978 je četverica – takrat že kot Joy Division – preživela na številnih klubskih nastopih, ki so se po pravilu končevali s pretepi. »Kaj pa drugega,« že v prvem stavku svojih spominov zapiše Peter Hook. Na enem izmed njih sta jih opazila tudi poznejši menedžer Rob Gretton in kulturni impresarij Tony Wilson. Zapuščina kratke avanture z založbo RCA je bil tonski zapis, ki je predstavljal osnutek prvega – po preverbi z EP-jem An Ideal For Living (1978) – celovečernega albuma Unknown Pleasures. Na njem je bilo zabeleženo vse, kar se je skozi leta zedinilo v zaščitni znak Joy Division: odsevi punkovske energije v čustvenem koridorju Iana Curtisa, nazobčani Sumnerjevi kitarski rifi, brundajoči bas Petra Hooka in hipnotični ritmi Stephena Morrisa. Prav z njim je Ianu Curtisu ob pomoči glasbenega intelekta celotnega benda in producenta Martina Hannetta uspelo skoraj nemogoče – med verze je zaobjel morbidno tragičnost človeške usode ter emotivno globino glasbe svojega časa. V svojih besedilih je seciral lastno podzavest in jo prevedel na univerzalno raven. Sugestivna produkcija poudarja skoraj dokumentarnost izleta v hermetične arhitekture sozvočij, ki poslušalce (za)peljejo skozi mračne pejsaže podzavesti in gradijo nerealne, občasno celo diabolične vizije.
V mrtvem rokavu punka je tako z Unknown Pleasures vzklilo seme, ki je dokazalo, da punk kot tak – kar so mnogi trdili – ni formula obnašanja, ki bi bila enaka za vse. Joy Division namreč niso poudarjali njegove surove energije, temveč so za svoje izhodišče vzeli razpoloženje. Že iz tega je razvidno (in predvsem slišno), da se je skozi »nepoznana zadovoljstva« del punkovskega gibanja odcepil in usmeril proti poznejšim smerem v alternativni glasbi, od gotskih kulis do noisa, četudi fantje iz Joy Division v ničemer nikoli niso vztrajali pri ekscesni naravi svoje glasbe – oni so jo preprosto igrali, ker so tako čutili. In če vse zgoraj povedano strnemo v dva stavka – obstaja veliko albumov, ki so stvar okusa, manj je tistih, ki so stvar svetovnega nazora. In Unknown Pleasures je nedvomno eden izmed njih!
