Razlog za preoblikovanje naslova najbrž ni zgolj en sam, pa vendar – s takšno potezo je direktno vzpostavljena navezava na Triumf volje, dokumentarni propagandni film Leni Riefenstahl iz časa vzpona nacizma (v naslovu katerega je spet navezava na Nietzschejevo voljo do moči); iz tega uprizoritev jemlje tudi glasbeni odlomek, predvsem pa se na obdobje njegovega nastanka naveže na neposredni, vizualni ravni, in tudi posredneje, z branjem Marivauxa v luči poosebitve moči, politične oblasti in navsezadnje – prožnosti za manipulativno ravnanje, v katerem se ljubezen pravzaprav prej izkaže za zgolj zunanji izraz v resnici globljih sebičnih vzgibov.
Režiser Sebastijan Horvat (v sodelovanju z dramaturgoma Andražem Golcem in Alenko Klabus Vesel) uprizarja torej Marivauxovo igro z več kot očitnimi namigi na primer moči s hipnotičnim učinkom delovanja, na oblast, ki se ne ustavlja na poti k dosegi svojega (sebičnega) cilja. Prevladujoča zunanja uprizoritvena podoba to kostumsko izrazi z uniformiranostjo nacističnega tipa (kostumografka je Belinda Radulović); poleg zvočnih asociacij (avtorska glasba je delo Draga Ivanuše) pa ima uprizoritev, ki se iz ospredja, »površine«, pomakne v globino (scenografa in avtorja videa sta Vadim Fiškin in Miran Mohar), tudi filmski okvir. Ta seveda ne služi zgolj navezavi (takšnega uprizoritev pač ne bi potrebovala), ampak je njegova uporaba odloč(il)nejša, saj denimo omogoči izpeljavo dveh koncev – tistemu s samomorom sledi še hepiendovski zaključek. Odmik od Marivauxa, kakršnega uprizori prvi (»nesrečni«) konec, je sicer postopek, ki ga je v Horvatovem Triumfu zaslediti na več mestih: njegov z razumom prežeti filozof na primer že ob prvem srečanju s kraljico, preoblečeno v mladeniča, ve, s kom ima opraviti. Kar sledi – in tudi bistveno zaznamuje celotno uprizoritev – je prevzetje in sprejem vloge, (kraljičina) igra, ki zapeljuje, manipulira, politično premišljeno sledi svojim načrtom; igra, ki se torej ne skriva, temveč v čedalje trdnejšem obvladovanju položaja vse bolj razkriva, dokler naposled ne potrebuje več nikakršnih krink.
Medtem ko z vizualno umeščenostjo uprizoritev vzbudi kakšen pomislek glede potrebe po tolikšni neposrednosti (četudi v tem morda prepoznamo opomin na prisotnost novih oblik fašizma), s posameznimi režijskimi rešitvami Horvat domiselno plasti dogajanje ter ob humorju vnaša različne, mestoma tudi težje razberljive interpretativne poudarke, ki jih oblikuje z zavzeto igralsko zasedbo, v kateri ima osrednje mesto Ana Dolinar Horvat kot identitetno gibljiva, čeprav v manipulativnih spretnostih ne vselej dovolj izostrena kraljica.
