Bodimo natančnejši. Mali roparji so menda varčevalci. Ti silijo banke v špekulativno poslovanje, če slednje v vse večjem številu hočejo privabiti njihove prihranke. A ko se tem bankam na pasivni strani, denimo iz Rusije, nagrmadi 30 milijard evrov, jih je treba na aktivni hitro obrniti. Če ne, je bolje ostati mala podeželska hranilnica za nekaj deset kmetov, ki jim je uspelo Evropsko unijo prepričati, da imajo za hišo lep oljčni nasad, čeprav tam že leta ni zrasla niti trava, in se bo iz te male mahinacije nabralo dovolj denarja tudi za nekaj sto evrov visoko letno nagrado šefu poslovalnice.

Vsa ciprska ekonomija, brez turškega dela, je od vstopa v Evropsko unijo po oceni Mednarodnega denarnega sklada beležila »dolgo obdobje stabilne gospodarske rasti, nizke nezaposlenosti in zdravih javnih financ« in nekaj omenjene mahinacije z oljkami, ki jih ni bilo. Po uvedbi evra leta 2008 jo je zaradi dogajanja »tam zunaj« oplazila rahla recesija, a brez hujših pretresov. A prav evro je znotraj nje kmalu postal ciprsko prekletstvo, v katerem so prejšnje hranilnice nenadoma kot hitro rastoče banke odigrale glavno vlogo. Do predlani so tako napihnile svoj finančni balon na osemkratnik ciprskega bruto domačega proizvoda in se potem, podobno kot že prej irske in islandske, znašle pred nerešljivo uganko zgrešenih naložb z najtežjim grškim kreditnim kamnom okoli vratu.

Nenadoma nihče več natanko ne ve, komu se je porodila ideja o enkratni obdavčitvi depozitov v ciprskih bankah, ki se je minuli teden kot rešilna bilka znašla na mizi evropske trojke, ko je ta otoška država zaprosila za finančno pomoč. Dokazuje pa, da je domišljija tistih, ki so vsaj soodgovorni, če že ne krivi za sedanje stanje v območju evra, resnično brezmejna. Tudi z zgodbicami o pranju denarja je obdavčenje bančnih depozitov (ne obresti, da ne bo pomote) pokop vsakršnega bančništva in verjetno enkratna niša za izdelovalce hišnih bančnih trezorjev, ki so na daljši rok cenejši od najema bančnega. Zato so tudi zagovorniki tega ukrepa, s ciprskim predsednikom Nikosom Anastasiadesom na čelu, čez noč obrnili ploščo in priporočili globlji premislek o nuji, ki sproža že nerazumna dejanja.

V katerem grmu potem tiči zajec? Preprosto v novi bankirski zaroti. Depoziti v ciprskih bankah, če preračunamo predviden prihodek iz novega »davka« na celotno vsoto, znašajo od 60 do 70 milijard evrov. Da bi se izognili islandskemu scenariju, je verjetno vsaj devetdeset odstotkov varčevalcev na Cipru pripravljeno »pretopiti« do deset odstotkov svojega denarja v nekakšne bančne delnice in obvarovati preostanek, tamkajšnjim bankirjem pa bo za nameček posredno padlo v žep še 10 milijard evropskih odrešilnih evrov. No, ciprski poslanci so bili po prečutih nočeh čez konec tedna včeraj očitno že toliko modrejši, da so ta finančni faustovski sporazum zavrnili. Kakšno vlogo so pri tem odigrali Rusi, je povsem nepomembno, kajti med vsemi dosedanjimi poskusi evtanazije evra je bila ciprska »edinstvena rešitev« daleč najobetavnejša. In je, čeprav neuveljavljena, verjetno doslej skupni evropski valuti povzročila največ škode.

Ali pa tudi ne. Ciper, čeprav neznaten v evrskem finančnem močvirju, lahko postane prelomna točka. Ni bolj jasnega dokaza, da se skuša bankirske špekulacije zaračunati varčevalcem in davkoplačevalcem in da bo treba rešitev evrske krize poiskati drugje.