Menda v ozadju med tiskarji že poteka resna debata, kako se bodo pripravili na naročilo, ki bo neizogibno prispelo na enega od njihovih naslovov. Tisk vizitk bi bil izziv že za tiste umetnike na Japonskem, ki haiku poezijo režejo v glavico vžigalice, kaj šele za naše mojstre za vizitke, ki so vajeni megalomanskih črk in relativno kratkih nazivov. Če kratica – dobro, nova skovanka – morda še sede v eno vrsto, je zelo majhna verjetnost, da jim bo uspelo na prostor, širok 90 in visok 50 milimetrov, spraviti vso tisto solato okoli odnosov in skupnosti, nato pa še elektronski naslov tina.komel@mbrporsasnssdmrssps.gov. Ja, hudič bo s tem, se strinjajo oblikovalci vizitk...

Tiskarska srenja, ki obožuje državne firme – od ministrstev do agencij, uradov in upravnih enot – ima pred sabo še eno težko nalogo: pisemske ovojnice – po domače kuverte – in papir z glavo državne institucije. Za liste formata A4 bo po mnenju stroke rešitev precej preprosta, glava z naslovom ministrstva, ki ni ministrstvo, bo pač segala precej globoko iz zgornje tretjine tja proti polovici, z ovojnicami pa bo cel hudič. Če natisnejo grb, ime ministrstva (ki ni ministrstvo) in še naslov, bo zmanjkalo prostora ne le za naslovnika, pač pa celo za znamko. In bognedaj takšno pismo pošiljati v ZDA, k našim rojakom v Cleveland, saj bodo NSA, CIA in FBI nemudoma aktivirali vse svoje strokovnjake, da dešifrirajo solato črk, ki z veliko zanesljivostjo nosijo kakšno skrito sporočilo kakšne teroristične organizacije. Dokler pa dekriptorji ne bodo razvozlali pomena navidezno naključnega zaporedja črk, bo Slovenija – iz povsem pragmatično-praktičnih razlogov – postavljena na seznam malopridnih držav.

Da, tako zlahka se nepremišljeno poimenovanje ministrskih resorjev preobrazi v mednarodni incident...