Gonilna, naslovna pesem zbirke Nekoga moraš imeti rad je postala že tako rekoč ponarodela in mnogi bralci jo še danes dojemajo kot sinonim pesniškega izraza Ivana Minattija (1924–2012). Samemu pesniku pa se je zdela že kar nekoliko oguljena in zoprna, saj se je pojavljala tako rekoč v paketu z njegovim imenom. »Povzdigovanje te pesmi kot edine, ki naj bi jo napisal, mu je pomenilo zapostavljanje vseh ostalih in mu ni bilo prav. Ni pa zanikal, da mu tako na široko odpiranje src ljudi godi. Šele ko se je odziv nanjo tako zgostil, da je postala last ljudi, je dojel, kaj je pravzaprav zapisal med vrsticami: stisko, samoto in veliko nujo po bližini človeka,« košček preteklosti ponudi Minattijeva življenjska sopotnica, tudi sama pesnica, Lojzka Špacapan.
Pesem Nekoga moraš imeti rad , ki je nastajala kar pet let, je, kot je sam nekoč pojasnil, napisal iz stiske, ne osebne, temveč človeške. »Zakaj ravno ti verzi tako silovito zavibrirajo z bralci in so že zdavnaj ponarodeli, ne morem vedeti zagotovo. Lahko pa ugibam, da mogoče zato, ker našo potrebo po ljubezni izražajo na imperativen in panteističen način. Tolažilno je, če veš, da zavetje lahko najdeš tudi v občutju močne povezanosti z naravo,« razmišlja urednica leposlovja pri Mladinski knjigi Nela Malečkar. O močni vezi z naravo pa je sam pesnik v intervjuju za naš časopis pred skoraj 30 leti dejal: »Čutim, da sem del narave, da so drevo, kamen in voda resnično del mene. Z naravo izražam sebe.«
Objave na drevesnih deblih
Ivan Minatti se je na pesniški zemljevid skušal preriniti že v gimnazijskih letih, ko je s štirimi sošolci sestavil almanah, ki so ga v nekaj izvodih tudi prepisali. Po maturi se je nato vpisal na medicino, a ko je med nekim dolgočasnim predavanjem v Študentskem listu prebral o literarnem večeru Ade Škerl, se je odločil opustiti ta študij. Mati, ki si je želela, da bi en njen sin postal zdravnik, drugi pa veterinar, menda ob tej potezi ni mogla skriti razočaranja in mu dejala, da »bo le še en ubog profesorček z zlizanimi hlačami na riti«. Toda ko je izdal prvo zbirko, so bili doma potolaženi in ponosni nanj.
Še preden je vpisal študij slavistike, je začela pustošiti vojna in pesnik je pri dvajsetih letih odšel med partizane, kjer pa se ni odpovedal kovanju verzov. Te je sicer objavljal na deblih lip in smrek, a marsikomu niso bili pogodu, saj so bili premalo buditeljski in optimistični ter preveč otožni. Širši javnosti jih je ponudil leta 1947 v svoji prvi zbirki S poti, ki je spajala kolektivno izkušnjo partizanskega boja z izrazito intimistično liriko.
Za tem je najvidnejši predstavnik povojnega intimizma izdal le še dve izvirni pesniški zbirki, in sicer leta 1955 Pa bo pomlad prišla, v kateri izstopa erotična lirika z impresionističnimi podobami narave, osem let kasneje pa že omenjeno Nekoga moraš imeti rad. Vse nadaljnje zbirke so prinašale izbore iz že objavljenih zbirk ter ponatise, ki pa so medse spustili tudi kakšno novo pesem ali celo cikel. Večkrat je poudaril, da vse življenje piše eno samo pesem. Pesnjenje mu je prineslo številne nagrade, leta 1985 tudi najprestižnejšo, Prešernovo nagrado, podeljeno za liriko, zbrano v knjigi Prisluškujem tišini v sebi.
Pesnjenje kot spoved
Da je ustvaril količinsko skromen opus, je najbrž krivo to, da je vselej čakal na pesmi, ki pridejo iz notranje nuje in se nikoli ni silil v pisanje, zaradi česar je bila poezija zanj vedno izpoved, morda celo spoved. Tako je tudi v najbolj produktivnih časih spletel le kakšnih deset pesmi letno. Ciril Kosmač mu je nekoč, ko sta se srečala na tramvaju, menda dejal: »Ti si dober pesnik. To pa zato, ker lahko tvojo zbirko preberem od ene do druge tramvajske postaje.«
A poleg pesnjenja ga je med leti 1947 in 1984, torej vse do upokojitve, zaposlovalo še delo urednika za mladinsko leposlovje pri založbi Mladinska knjiga, skrbel pa je tudi za prevode iz različnih, še posebej balkanskih jezikov. Vendar je v slovenščino prenašal le dela, ki so mu bila blizu, med katerimi je bil tudi Mali princ Antoina de Saint-Exupéryja. Leta 1971 je za prevajanje prejel Sovretovo nagrado, medtem ko sam običajno ni bil najbolj zadovoljen s prevodi svojih pesmi v druge jezike.
Pisal je tudi v bifeju
Lojzka Špacapan razkriva, da je eden najbolj tenkočutnih pesnikov, ki mu nekateri pridajajo oznako slovenski Rilke, vselej pesnil v samoti. »Njegovo pesniško ustvarjanje je drselo mimo nas neopazno, bilo je nekaj povsem individualnega, njegova last, v katero smo imeli vpogled šele ob izidu. Verze je zapisoval na sprehodih na kuverto, pozabljeno v žepu, ali pa se je v kotu bifeja, za osamljeno mizico ogradil in imel ljudi le za potrebno kuliso. Ko smo zvečer vsi polegli, je zaprl kuhinjska vrata, prižgal radio in ob kozarcu vrtovčana pilil in upogibal besedo do njene uporabnosti. Za pesem je potreboval malo južne sapice, kos bolečine in neprizemljenosti.«
Minatti v svoji poeziji ni sledil zgodovinskemu toku, temveč je vedno ostajal zvest samemu sebi, zaradi česar so njegove pesmi polne melanholije in razgrinjanja stiske sodobnega človeka. Njegova intima iz partizanske zbirke S poti se prav nič ne razlikuje od intime iz zadnjih pesmi. Pisati je nehal, ko se je dotaknil vseh tistih stvari, o katerih se mu je zdelo, da je treba govoriti. A njegova življenjska in pesniška sopotnica meni, da kot pesnik pravzaprav ni nikoli umrl. »Ko so mu pojemale moči in je nastopila bolezen, pesmi niso več dozorevale, a so bile v njem.« Prikimava ji tudi Nela Malečkar: »Vsaka nova generacija sprejme njegove verze za svoje, glasbenikom je navdih za pisanje skladb in mladi ljudje si po spletu izmenjujejo njegove verze. Očitno čas njegovi poeziji ne more do živega. Je nadčasovna.«
Univerzalna zgodba slehernika
Špacapanova pojasni, da je najnovejši izbor Minattijevih pesmi, ki prav tako nosi naslov Nekoga moraš imeti rad, nastal po ključu srca. »V prvem delu steče krhka ljubezenska lirika, po kateri hrepenenje v človeku nikoli ne zamre in je večna tema življenja in poezije. Potem sledijo barjanski motivi, polni liričnih pejsažev in impresionističnih pokrajinskih vedut, nato v zadnjem delu pesnikovo zavedno in nezavedno poslavljanje. Izognila pa sem se poeziji NOB in političnim motivom nestrinjanja.«
Urednica pri Mladinski knjigi pa ponudi še zunanji pogled: »Izbor Lojzke Špacapan je razvrstil Minattijeve pesmi v dramaturški lok od obetov pomladi prek visokih poletnih trav in jesenskega dežja do zimske negibnosti neba. Impresije iz narave so tesno povezane s temeljnimi občutji življenja in ljubezni, od rojstva do smrti. Njen izbor čudovito poveže posamezne pesmi v univerzalno zgodbo slehernika, zato je bolj kot kronološkemu nastajanju sledila tematskim sklopom pesmi.«
Pesniški velikan Ivan Minatti je nekoč priznal, da ni nikoli pomislil, da bi se lotil ustvarjanja proznih ali dramskih del, saj je bil človek trenutka, hipnega razpoloženja. Če je ujel pravi trenutek, je ujel tudi pesem. Ko je pri založbi Mladinska knjiga ob 85-letnici njegovega rojstva izšla antologijska knjiga, si je zanjo sam izbral naslov ter se odločil za Vznemirila si gladino mojega tolmuna – pesem, kar je bil po mnenju Malečkarjeve tudi njegov življenjski credo.