Naslovna droga burundanga, ki ima učinek izgube samonadzora in podreditve zunanji volji, Galceranovim osebam služi kot sredstvo za ugotavljanje resnice. Vendar v nasprotju s tem, kar pripomore naposled razkriti ta »resnicoljubni« napoj, to je vpetost v teroristično organizacijo, meri prvotni namen uporabe tega mamila k nečemu veliko bolj vsakdanjemu: k ugotovitvi, ali (tudi) partner goji oziroma pač ne – ljubezen. To naj bi brž razrešilo – pri Galceranu se takšne zadeve namreč kažejo kot nadvse preproste – vprašanje v zvezi z nosečnostjo protagonistke. Slednja se o ljubezni torej prepriča, za nameček pa izve za nekaj partnerjevih prevar in predvsem za njegovo povezanost z Eto. In prav k tej se nameni pripeljati dramatik, ko študentkama in njunemu vse preveč brezskrbnemu življenju ob bok postavi dva pripadnika političnega boja, da bi prek zasukov – po principu gradnje na nasprotjih, ki je seveda tudi gradnja na komičnosti: fanta se v izvedbi akcije izkažeta za diletanta; ob omembi zaposlitvenega problema v času krize pa ne umanjka niti teroristova travma zaradi odnosa z očetom – navsezadnje privedel do konca oborožene teroristične dejavnosti in nas morda, kolikor je ob dramskem karikiranju to sploh mogoče, navedel k razmisleku glede samih oblik političnega boja nekoč in danes.
Nenni Delmestre se pri postavljanju Galceranove komedije v sodelovanju s scenografinjo, kostumografinjo in avtorico glasbene opreme Lino Vengoechea odloči za poudarjen odmik od realistične umeščenosti. Vendar če v na moč barviti (malodane kičasti) scenografiji prepoznamo morebitno navezavo na špansko provenienco oziroma zaznamovanost z njo ali če si jo morda razložimo kot nekakšen psihedelični odraz ključne prisotnosti droge, se njeno učinkovanje le stežka zlije s siceršnjo režijsko izpeljavo komedije. Kajti pri tej je bolj kot vez z določenim temperamentom in značilnostmi ali pa stopnjevanje vrtinca, v katerega pomaga potegniti »resnicoljubni« napoj, opaziti navzočnost različnih principov za dosego odrske komičnosti, z bolj in manj uspešnim načinom delovanja – manj denimo zaradi odvečnih pretiranosti v podajanju oseb. Manj pa tudi ob zaznavanju pomanjkljive čvrstosti uprizoritve, ki sicer v največji meri temelji na igralskih interpretacijah – izmed peterice nastopajočih izpostavimo Vladimirja Jurca v vlogi ugrabljenega kapitalista z revolucionarno preteklostjo, ki mu takšen profil ponuja možnost za gradnjo na posmehu, svetovanju in končno reševanju nastale situacije ter tako upodobitev pomenljivega lika na časovnici zgodovine.
