Vse se začne z dihom in se z njim konča

Dih je življenje

Enega od takšnih tečajev sem, novinarsko skeptična, pred kratkim obiskala tudi sama. V pričakovanju čaščenja vsega živega, učiteljev v belih haljah z dolgimi bradami (večjega stereotipa si v glavi sploh ne bi mogla ustvariti), pogleda, ki vedno zre nekam tja v daljavo, sem bila prijetno presenečena, ko sta me že na vhodu pozdravila nasmejana Vesna in Andrej, moja duhovna učitelja za naslednje štiri dni. Sledili so vzponi, bili so padci, bile so stvari, ki jih nisem želela narediti, stvari, ki mi jih ego (najprej) ni dopustil, a je sčasoma nagon premagal um, ki je vsaj za nekaj ur nehal delati s polno paro. Sprosti se, sprosti, sem si skušala dopovedovati in pozabila, da se zna moje telo samo odzvati tako, kot ve, da je najbolje zame. Samo dihaj, dihaj. In to je bilo edino navodilo za te štiri dni.

»Dih je življenje. Z nami je od začetka do konca: začne se z vdihom, konča z izdihom. Modrost vsega stresa in upravljanja z njim je dih. Je katalizator preobrazbe v telesu; ogenj, stres, ki ga ne izdihnemo, povečini namreč uporabljamo le 30 odstotkov pljuč, se nabira v naših celicah, zaradi česar zbolimo in smo nesrečni,« mi je na štiridnevni delavnici umetnosti dihanja (in posledično umetnosti življenja) razložil Andrej.

Pomembna sta tukaj in zdaj

Verjetno se tudi vam večkrat zgodi, da med poslušanjem sogovornika ali med delom razmišljate o dogodkih iz preteklosti, kaj se je zgodilo in kaj se mogoče še bo. Kaj boste danes skuhali, da morate še oprati perilo… »Um se pogosto drži jeze in krivde, obžaluje preteklost in je zaskrbljen za prihodnost, kar ustvarja napetost in stres. Dih pa nas pripelje v sedanjost,« je pristavil Andrej, tlesknil s prsti in nas vse prestavil v sedanjost. »Tukaj in zdaj – to je vse, kar je pomembno,« nas je opomnil.

Razlika med bivanjem in umetnostjo življenja (torej Art of Living, kakor se imenuje mednarodna nevladna izobraževalna in humanitarna organizacija, danes prisotna v kar 152 državah po svetu) je torej v sposobnosti upravljanja s svojim umom in negativnimi čustvi. Če nam uspe vzpone in padce, ki so del vsakdanjika, premagovati z nasmeškom na obrazu, nam je uspelo dojeti bistvo njegove umetnosti. »Življenje je sveto. Slavite ga. Imejte radi druge in vse, kar imate, delite s tistimi, ki imajo manj kot vi. Razširite svoja obzorja, kajti ves svet pripada vam,« je prepričan ustanovitelj omenjene organizacije, duhovni učitelj in ambasador miru, Sri Sri Ravi Shankar.

Ta danes 56-letni Indijec je bil poseben že kot otrok. Zelo hitro se je naučil brati in pri štirih letih je že recitiral modrosti največjih učenjakov tistega dela sveta. Ko se je v mladosti za deset dni umaknil v osamo, je izumil dihalno tehniko sudarshan krija, ki jo danes v boju proti stresu po svetu uporablja več milijonov ljudi. O njegovi sprejetosti zunaj »poduhovljenega« sveta govorijo številni svetovni voditelji, ki so v vrsti stali za srečanje z njim, kakor tudi častni doktorji nekaterih najbolj prestižnih univerz na svetu. Opisujejo ga tudi kot najbolj svetovljanskega guruja, ki povsod, kamor gre, privablja množice ljudi. Ob 25-letnici organizacije se je v indijskem mestu Bangalore zbralo in skupaj z enako tehniko dihalo dva in pol milijona ljudi z vsega sveta – več kot je prebivalcev Slovenije.

Ko pomagamo drugim, pomagamo tudi sebi

Tam je bil tudi naš takratni predsednik dr. Janez Drnovšek. Ob 25-letnici organizacije Umetnost življenja je imel v Bangaloreju slavnostni govor, v katerem je poudaril, da smo vsi med seboj povezani in da si moramo prizadevati za boljši svet. »V svetu je še vedno preveč nasilja in revščine. Mir je treba zagotoviti povsod in v Indiji imate v tem veliko tradicijo. Mahatma Gandhi je rekel, da se lahko stvari spremenijo po mirni poti. Če je to uspelo njemu, lahko danes svet na miren način in brez nasilja spremenimo tudi mi. To pa lahko dosežemo skupaj, vsi, ki enako mislimo in čutimo, s pozitivno energijo,« je poudaril Drnovšek in dodal, da lahko skupaj obrnemo svet na bolje. »Vsi vemo, da sreče ne prinašata bogastvo in denar, ampak to, da pomagamo drugim, saj s tem pomagamo tudi sebi. Tako bi vsi ljudje živeli v miru sami s sabo in z drugimi.«

Pokojni slovenski predsednik pa ni edini pri nas, ki je naredil tečaj dihanja. »Ta ni narejen za kakšno posebno vrsto ljudi, ampak za človeka nasploh. V Sloveniji tako opravljamo tečaje z vojaki, ki se odpravljajo v Afganistan in ki s pomočjo diha očistijo svoje travme in izkušnje ter zaživijo normalno življenje. Delamo tudi s policisti in zaporniki, pri katerih pod odstrto zaveso negativnega vedno najdemo lep diamant. Ta tehnika človeka pomiri, sprosti hormone veselja, ga pripelje do notranjega zadovoljstva, hkrati pa pomiri tudi okolico,« je delo prostovoljcev opisala učiteljica Vesna.

Ko hrup zveni kot glasba

In če so v organizaciji bolj ali manj sami prostovoljci, od kod jim potem denar? Ta povečini prihaja od večdnevnih tečajev (pri nas je zanj treba odšteti 170 evrov) in prostovoljnih prispevkov, po Andrejevih besedah pa se povečini steka tja, kjer je potreben. »Organizacija ima tudi ekipe, ki se nemudoma odpravijo na območje večjih naravnih katastrof. Prostovoljci so tako pomagali pri orkanu Katrina, ob katastrofi v Fukušimi, kakor tudi pri potresu v Posočju. Ljudi je treba takrat naučiti dihati, da jih kriza ne objame, ampak da prevzamejo odgovornost in naredijo vse, kar lahko, da predolgo ne ostanejo znotraj krize,« je dodala Vesna.

Čeprav mi delavnica ni drastično spremenila življenja, pa sem uspela priti do točke, kjer sem svoj kritični um, ki vedno dvomi o vsem, uspela vsaj malo bolj odpreti. »Sprejmite ljudi, kakršni so. Po navadi pričakujemo, da so vsi takšni, kakršni smo sami, a to ne gre,« uči Shankar, guru 21. stoletja. Naj bo to ples v dežju, meditacija ali pa le nekaj globokih dihov, s katerim preženemo stres iz svojega telesa. »Ko smo mirni in notranje uravnoteženi, hrup zveni kot glasba, oblaki so čarobni in dež je slap sončnih žarkov,« še dodaja.