Ive Šubic je bil mnogo več kot le »partizanski slikar«. Že res, da je najbolj znan po številnih partizanskih motivih, od mnogih »kolon« pa do njegovega najbolj znanega mozaika dražgoške bitke na spomeniku v Dražgošah, a bil je še izvrsten portretist poljanskih rojakov, krajinar, ilustrator, grafik. In človek, ki je ustregel malodane vsaki želji in ki je v svojem stanovanju v Škofji Loki redno in najraje gostil najmlajše, učence bližnjih in daljnih šol. In nihče ni nikoli ostal brez vsaj ene lastnoročno podpisane grafike...
Do njegovih del je težko priti
Zato si 23 let po smrti nedvomno zasluži obsežno, več kot 300 strani debelo monografijo, ki sta jo uredila slikarjeva hčerka, prav tako slikarka, Maja Šubic in njen mož Tomaž Krpič. »Nikakor pa to ni samo najino delo. Nepogrešljiva je bila pomoč vse naše družine in očetovih najtesnejših prijateljev. Tu bi rada še posebej omenila pomoč oblikovalke Nives Lunder ter predvsem fotografa Tomaža Lunderja, tako rekoč kronista Ivetovih del, brez katerega fotografij monografije zagotovo ne bi mogli izdati. Večina očetovih del je namreč težko dosegljivih, saj so del zasebnih zbirk,« je pojasnila Maja Šubic.
Sploh velja, da je kljub slikarjevi plodovitosti njegova dela v galerijah sila težko kupiti. »Šlo je za zahtevno in odgovorno nalogo. K sodelovanju smo povabili avtorje mlajše generacije, ki so njegovo delo lahko ovrednotili z nekoliko časovne distance. Mogoče bo kdo v knjigi pogrešal ilustracijo, krajino, številne partizanske kolone. Nekatere teme smo skušali predstaviti do popolnosti, spet druge bodo morale počakati na naslednjo monografijo,« je dodala Maja Šubic. Kljub monumentalnim delom, kot je mozaik v Dražgošah, pa skuša monografija prikazati intimno plat njegovega ustvarjanja. »Vsakega partizana je narisal z žarom, o njem je dolge noči razmišljal. Enako je bilo s portreti njegovih poljanskih rojakov,« se spominja Maja Šubic.
Značilno slovenski slikar
»Iveta Šubica smo želeli prikazati kot originalnega slovenskega slikarja, ki je svoje motive iskal v rodni Poljanski dolini. Vedno se je vračal tja, v svojo mladost, celo otroštvo. Prav zato je kot slikar tako zelo človeški, saj na elementarni ravni prikazuje tisto, kar nam je vsem skupno,« pa je dodal Tomaž Krpič.
Knjiga prinaša šest strokovnih razprav: uvodno besedilo dr. Nadje Zgonik, ki umešča Šubičevo delo v področje regionalizma, obširno študijo Šubičeve partizanske izkušnje in njenega vpliva na njegovo delo dr. Miklavža Komelja, analizo umetnikovega intenzivnega iskanja krhkega ravnotežja med družbeno kolektivnostjo in umetnikovo samostjo Barbare Borčić, pregled Šubičevega obširnega freskantskega opusa in drugih javnih del Saše Bučan ter osvetlitev pomena, ki ga imajo človeške roke na Šubičevih slikah dr. Tomaža Krpiča. Sledi še natančen pregled filatelističnih izdaj z motivi Šubičevih del Janka Štampfla.
Del monografije pa so tudi spomini njegovih sopotnikov Jožeta Ciuhe, Toneta Pavčka, Rudija Šelige, Alenke Gerlovič... Monografijo so pred kratkim že predstavili v Sokolskem domu v Škofji Loki, dvorana je bila nabito polna, sledile pa bodo še predstavitve v Kamniku, Moderni galeriji v Ljubljani in seveda rodnih Poljanah.
