Poosebljate Pepo s Krasa. Kdo je pravzaprav Pepa in kaj počne?

Pepa s Krasa je ideja partnerja Boruta za londonsko zgodbo o Pepinem vrtu leta 2008. Tipičnemu kraškemu vrtu je želel dati tudi karakter in tega na kraškem borjaču pooseblja gospodinja. Na vrtu, predstavljenem ob kraljevi palači Hampton Court, smo jo upodobili kot učiteljico, opomnico in žensko s širokim znanjem, ki poskuša otroke in zanamce učiti o vrednotah kraškega človeka nekoč. Pepa namreč ve, kaj pomenita Kras in kraški človek in kaj pomeni preživeti v težkih pogojih Krasa. Pepa je odtlej postala zelo svetovljanska. Tako dobro se je prijela, da smo jo posvojili in je ne damo več. Tako kot teta Pehta ve, katera zelišča pomagajo za katero bolezen, tako Pepa ve, kaj je dobro za Kras, in nas usmerja po pravi poti.

Za večino nekraševcev je Kras fama. Kako je temu koščku sveta z nič kaj lahkimi pogoji za življenje uspelo pridobiti tak ugled?

Zaradi naravnih značilnosti, ki so nam dane. Narava, čeprav res na trenutke zelo kruta, stroga in neizprosna, zna biti tudi zelo nežna, radodarna, prijazna in barvita. Kraško vzdušje prepriča obiskovalca in domačina. Z vsakega višjega hriba se vidi morje, jesen je tukaj čudovita, poletje je dišeče, travniki so pisani. Raj, kar zadeva lepoto, estetiko in doživljanje. Poleg tega v to okolje lepo sede kraška arhitektura. Je preprosta, na momente moreča, a zelo skrivnostna. Na dvorišče se največkrat ne vidi in zlahka si predstavljaš, vsaj jaz si, kakšne skrivnosti prinaša. Duša in značilnosti so kraške, ves pomp okoli tega pa so naredili ljudje, ki so k nam prihajali od drugod. Za to famo se moramo zahvaliti Ljubljančanom, meščanom in preostalim prišlekom. Velikokrat so bili to umetniki z izostrenim zaznavanjem, ki so širili ta dober glas o nas.

In to čeprav je kraški turizem brez strategije in usmeritev?

Kras obiskovalce privablja prav zaradi te svoje fame. Ne moremo govoriti, da je Kras turistično razvit, ker ni. Če pogledamo katero koli drugo pokrajino v Sloveniji, je za turista bolje poskrbljeno kakor na Krasu. Se pa lahko pohvalimo, da smo se na Krasu začeli s turizmom strokovno ukvarjati že zelo dolgo nazaj. Takoj po osamosvojitvi je v okviru regionalne pisarne v Štanjelu nastala strategija o razvoju Krasa. Pravi ljudje so bili že davno nazaj na pravem mestu. Na žalost pa smo mi Kraševci tako trmasti, da tega nismo posvojili. Ali pa se morda način, ki je drugje funkcioniral, tukaj ni obnesel. Tako so to na žalost ostale zgolj črke na papirju. Nekaj je za to kriva tudi skromnost kraškega človeka. Ko ima dovolj za osnovno preživetje, mu ni do tega, da bi se pretirano trudil za kaj več. Na Krasu se je še vedno dovolj dobro živelo, da se ni bilo treba prilagajati zaradi ljudi, ki naj bi potem prihajali k nam. Ko se pogovarjam z domačini, jim pogosto ni do tega, da bi bili vedno na razpolago. Rajši imajo svojo skromnost. Do tega so jih pripeljale izkušnje. Kras je bil pred drugo svetovno vojno, ko je bil priljubljeno letovišče Tržačanov, celo bolj turistično razvit kot danes. In pri domačinih je ostalo prepričanje, da pridejo Tržačani in preostali meščani sem po pridelke in izdelke in da je to ta turizem.

So imeli občutek, da jim ropajo Kras?

Ne, zanje je bil turizem to, da so prodali svoje viške kmetijskih pridelkov, nikoli se pa to ni razvilo v turistično ponudbo. Da se to ni zgodilo, je po mojem mnenju krivo to, da se je velika sežanska občina razdelila na šest manjših in s tem se je zgubilo še tisto malo soglasja, ki ga je prej bilo. Stojimo na mrtvi točki. Saj si prizadevamo, a vedno se najde kdo, ki ni prepričan. In razvoja ni.

Kaj pa Pliskovica? V pičlih desetih letih se ji je uspelo umestiti na seznam svetovno prepoznanih vasi. Kaj mora stati zadaj, da je lahko zgodba uspešna?

Veliko stvari se mora »ujeti«. Biti morajo pravi čas, pravi ljudje, pravi kraj, ena velika energija, zadostna mera strpnosti in zadostna mera trme. In še vseeno ni bilo lahko. Predvsem sta bili pomembni izjemna volja in vizija domačinov. Če domačini ne bi začutili, da je to tisto, s čimer se lahko izrazijo, se ne bi nikoli zgodilo. Poleg tega je bila tukaj občina, ki je ponudila roko in prišla nasproti domačinom. Če ne bi bilo javnih sredstev, se tudi ne bi nič zgodilo. Imeli smo velike oči, velike ideje, vizijo in trmasto smo verjeli, da se nam bo to zgodilo. In za sabo smo imeli občino, ki nam je verjela. No, tudi če nam niso verjeli, so bili dovolj pametni, da nam niso rušili sanj. Pliskovica, ki je bila nekoč žaljivka za zaostalost, je živ dokaz, da se da. Začel se je razvijati turizem, pisan na kožo vasi, in tukaj ne moreš zgrešiti. Kopiranje se ne obnese, vsak mora najti tisto, kar njemu najbolj leži.

Koliko in kaj Kras prenese?

Pliskovica je eden od vzorčnih primerov, ki bi moral biti v obrisih še marsikje ponovljen. Ne skopiran, ker Pliskovica je lahko samo ena. Vsaka vasica ali pa krajevna skupnost na Krasu bi morala najti svojo identiteto in razmisliti, kaj lahko ponudi. Kras ne prenese satelitskih naselij ali blazne nove infrastrukture v obliki bazenskih ali hotelskih naselij. Vse kar potrebujemo, že imamo. Treba se je samo organizirati in oblikovati ponudbo. To je v teh časih, ko denarja za investicije ni in ko so ljudje obupani doma, izjemna priložnost. Tako kot Pepa pred sto leti bi lahko znova vzpostavili to našo samozadostnost.

So satelitska naselja v teh kriznih časih še realnost ali zgolj strah, ki ga zunaj nič ni, znotraj je pa votel?

Ne, mislim, da ne. Moramo pa vedeti, da je Kras zaledje Trsta in da so se meščani vedno selili na podeželje, kamor so hodili iskat boljšo kakovost življenja. Ta nacionalna grožnja je bila prisotna zaradi strahu, ki so ga domačini tukaj že doživeli zaradi prevlade Italije nad njimi. Če pa gledamo samo težnjo meščana, da dobi košček zemlje zunaj mesta, hrupa in napetega življenja, je to povsem normalno. Odklon od normalnega pa se mi zdi pohlep ljudi, ki so hoteli izkoristiti to priložnost, zgraditi velika naselja in pri tem niso videli nič drugega kot lasten interes in hiter zaslužek. Ta naselja bi bila zame velika napaka, ker bi pomenila grob poseg v prostor in bi bila umeščena na način, ki ga Kras in njegov človek ne preneseta. Ne moremo delati spalnih naselji zraven vasi, kjer je človek še vedno v prvi vrsti sosed. Skeptična sem bila predvsem do odnosa in vzdušja, ki bi ga ti ljudje in taka naselja prinesli na Kras. Porušili bi socialno mrežo. Zdaj pa se mi gradnja ne zdi več realna možnost. Na eni strani zaradi finančnega položaja, na drugi pa tudi zato, ker so ljudje razčistili pojme in vedo, da ena parcela, četudi prazna, ne odtehta zaslužka nad tem, da imajo lahko svoj prostor, da imajo soseda, s katerim se pozdravljajo, in prostor, kjer lahko otroci brezskrbno tekajo.

Kras se na Fernetičih ne konča. Kako se s tem ukvarjajo čez mejo?

Poseljenost na italijanski strani Krasa je bistveno večja. Tu imamo še vedno strukturo vasi, tam pa je vse že zelo razširjeno. In mislim, da se je zato, ker jim zmanjkuje prostora, tudi pojavila težnja, da bi se začeli priseljevati na našo stran. Ne zdi pa se mi, da bi Italijani zelo radi prišli k nam. Še veliko predsodkov imajo do nas. Če bi imeli izbiro, bi prej kupili parcelo doma kot pri nas.

Kako pa po vaše obvarovati Kras? Park, Unesco, Natura 2000?

Kraševci smo tako temperamentni in energični ljudje, da če bi se sami zavedali vrednosti našega Krasa, ne bi potrebovali nobenega instrumenta. Ker ne bi pustili, da bi se kar koli zgodilo. Zato je treba izobraževati in osveščati ljudi. Sami se moramo zavedati, kaj je prav in kaj ni. Poleg tega ima na Krasu že sama narava veliko varovalk. Nima velikih danosti, ki bi jih lahko izkoriščali in s tem delali škodo. Pohlepe pa je okrnila recesija. Potencial Krasa vidim v razvoju turističnega kraja v kombinaciji s kmetijstvom. Tako lahko najbolj ohranimo Kras. Park bi bil priložnost, ne vem pa, če smo zreli zanj.

Kras kot nedeljiva celota?

To je velik cilj. Kras bi moral biti celota, saj ga le tako lahko prodajamo kot eno izjemno območje. S tem dobimo mediteranski pridih in večkulturni izziv. Kras in Trst sta bila vedno talilna lonca kultur in prav je, da tako tudi ostane.

Kaj pa Kras kot en sam velik muzej?

To je že, le urediti bi ga bilo treba. Obnoviti arhitekturo, očistiti kraške gmajne. Zdaj je muzej, kot bi ga zaprli pred štiridesetimi leti in nanj pozabili. Le malo bi bilo treba omesti pajčevino.