Jamski hrošči kot državotvorne ikone

Razstava Situacija Anopththalmus hitleri, ki je bila lani postavljena v mariborskem Salonu 2012, nastala pa je v sodelovanju z več kot 40 mednarodnimi entomologi ter znanstvenimi ilustratorji, spaja endemične vrste in nacionalno arhitekturo, vsebinsko pa v fokus postavlja prevpraševanje konstrukcije nacionalne identitete prek njenih ikon.

Projekt temelji na zgodbi o odkritju endemita, ki živi le v nekaj slovenskih jamah. Hrošča je v jami v okolici Celja prvič opazil jamar Vladimir Kodrič leta 1933, štiri leta pozneje pa je to odkritje nove vrste potrdil entomolog Oskar Scheibel in ga kot nacistični privrženec poimenoval Anophthalmus hitleri, zaradi pravil Linnejeve taksonomije pa tega imena ni več mogoče spremeniti. Za Beneški bienale, ki tokrat postavlja v izhodišče koncept Enciklopedične palače, je umetnica postavitev razširila in obogatila z nekaterimi novimi poudarki.

Prek svetovnih entomoloških združenj, univerz ali raziskovalnih enot sem poiskala entomologe in ilustratorje, ki se ukvarjajo z različnimi deli te prakse. Tako sem sestavila izbor znanstvenikov, ki obdelujejo različna geografska področja, kar je bilo za projekt nujno. Ključno je bilo torej vprašanje, kako se pomen imenovanja organizma in njegove specifike obnaša na različnih teritorijih. Sicer so vsi sodelavci dobili natančna navodila delegirane izvedbe dela in so morali hrošče risati s hrbtne strani, kot smo jih navajeni gledati v enciklopedijah. V nadaljevanju so morali hrošča predstaviti zgolj kot vizualizacijo njegovega imena. Torej osnovano na lastnem izkustvu in delu, brez vnosov kakršne koli človeške ikonografije ali simbolike, so morali predstaviti idejo, kako bi bil lahko organizem s takšnim imenom videti.

Na hroščka hitleri sem naletela med raziskavo za projekt Moderne galerije Muzej na cesti. Znotraj tega je bilo v ospredju vprašanje vnašanja umetnosti v javni prostor. Moj prispevek z naslovom Skulptura za skulpturo je zavzel prostor v parku Ajdovščina, torej na zelenici, ki leži ravno na mejniku med predelom mesta, namenjenem zgolj pogledu turista, ter delom, ki je namenjen dejanskemu uporabniku in je paradoksalno manj razvit in izdelan urbani prostor. Svojo instalacijo sem si zamislila kot prazno zoološko vitrino, ki je na ogled postavljala zgolj svojo zunanjost, tlakovano s ploščicami, na katerih so bili motivi slovenskih endemitskih in avtohtonih živali. Šlo je torej za nekakšno enciklopedično predstavo tistih reči, ki si zaslužijo protekcijo države – kot bi jo moral imeti tudi dialog kulture s sobivajočim in ne zgolj s slučajnim mimoidočim.

Ko sem začela raziskovati te vrste živali, sem bila najprej sila razočarana, saj sem odkrila večinoma jamske hrošče, ki niso ravno neka reprezentativna podoba, ki bi pritegnila poglede. Ob nadaljnjem raziskovanju pa sem presenečena ugotovila, da so bile prav slovenske jame meka nove biospeleološke znanosti, ki se je začela ravno na naših tleh. A medtem ko so vse te živali odkrivali domači vodniki, so bili njihovi poimenovalci tuji aristokrati oziroma buržoazija, ki se je z entomologijo začela ukvarjati zaradi svojega trgovanja z eksotičnimi deželami. Tu torej ne gre toliko za geografsko specifiko, temveč za vprašanje drugega ter vprašanje tako imenovanega »rebrandinga«.

Osebno me ne zanima ponujanje odgovorov oziroma komentarjev na določene situacije, temveč slednje uporabljam kot polje raziskave ter jih kvečjemu nizam kot neke vrste vizualna sosledja oziroma kohabitante. S tem se zgodijo srečanja form in idej, ki v realnem življenju nikoli ne bi soobstajala.

S tem se ukvarjam že vrsto let, saj je motiv razstavljenega živalskega primerka izjemno dober prevod problematike odnosa med umetniškim delom, prostorom njegovega razstavljanja in zavetjem, ki ga to daje umetninam. Ta naveza nam tudi perfektno postavlja vprašanja o orisovanju oziroma izrabljanju geopolitične specifike. Vzemimo primer arhitekturne skupine Tecton Group in Bertholda Lubetkina, ki so se odrekli modelom živalskih vrtov, grajenih po načelu naturalizma. Skladno z modernističnimi tendencami so postavili prave panoptikume, ki so živalim onemogočali, da bi se skrile pred pogledom gledalca. V zahodni paradigmi je torej gledalec pokroviteljsko voden skozi celotno doživetje in mu tako nič ne sme ostati zatajeno. Moja dela želijo to predispozicijo obrniti na glavo in zlomiti idejo pričakovanja znotraj ponujene arhitekture, ki ga okvirja. Tako sem denimo pri projektu Anophthalmus hitleri, za postavitev katerega mi je bila v okviru Evropske prestolnice kulture dodeljena podzemna galerija, ta prostor preobrazila v podzemno jamo, od koder dejansko izhajajo ti hrošči. Arhitekturna reformacija razstavnega prostora je nekako že postala moj inherentni del razmišljanja in delovanja, saj se mi zdi nemogoče govoriti o samem objektu in akciji brez zavedanja o njegovem arhitekturnem displeju, ki ga okvirja ter usmerja njegovo branje.

Moja dela in posegi so vedno prostorsko in kontekstualno specifični, zato tudi s projektom za beneški bienale Za naše gospodarstvo in kulturo formalno izhajam iz arhitekturne situacije slovenskega paviljona, katerega dodeljeni prostor reartikulirane stanovanjske hiše bolj kot o javnem angažmaju govori o privatnem oziroma intimnem. Moj projekt bo uporabil arhitekturne strategije protokolarne arhitekture, specifično taktike in metodologije Vinka Glanza, glavnega arhitekta protokolarnih objektov v povojni Jugoslaviji. Paradoksalno vnos teh strategij formulira razstavni prostor kot  budoar. Znotraj takšnega paviljona bosta na ogled dva filma, posneta na lokacijah Glanzevih objektov, ki so najbolj reprezentativen primer renoviranja ideoloških markerjev družbe.

Slednji projekt sicer izhaja iz prvega, a ga tudi razvija in nadgrajuje. Oba, torej protokolarna arhitektura in Situacija Anophthalmus hitleri, govorita o primerih državotvornega ustvarjanja znamk oziroma ikon, ki elitam določajo pomen in moč. Kontekstualno se torej srečujeta v izpraševanju odnosa države do izbora nacionalne ikonografije oziroma ideje reprezentančnosti umetnosti znotraj paradigme nacionalnega izvoza. Znotraj Evropske prestolnice kulture je šlo za vprašanje, kaj je tisto, kar država izbere in postavi na ogled turistu, obiskovalcu ali zgolj slučajnemu mimoidočemu ter kako umetnost sploh funkcionira poleg obrtniških praks, industrijskih izdelkov ter drugih nacionalno reprezentančnih izdelkov, kot so spominki. Pri Beneškem bienalu pa podobno govorimo o selekciji držav ter njihovem nacionalnem okvirjanju.