Kdo bi pozabil Mamićevo prefinjeno in tolerantno, skoraj literarno oziroma poetično komuniciranje z novinarji: »Opica, ti boš o meni pisal svinjarije, piz... ti materina, da ti piz... materina, pridi sem, da te je..., ti smet navadna, ko te vidim, dobim drisko..., naj te pofu... Joca Amsterdam...!« Hkrati je menedžer novega kova, kakršnega Evropa potrebuje v tej krizi. Armada komisij je že pregledala njegovo poslovanje v Dinamu – kupoprodajo igralcev kot na sejmu prašičev – in mu nikoli ničesar niso našli, kar je dokaz njegovega poštenja in gospodarnega vodenja kluba. Hkrati pa je to človek, ki v nasprotju z okostenelimi ekonomisti in bančniki EU ve, da samo potrošnja vodi v gospodarski razcvet. Zato nikoli ne gre od doma brez 10.000 evrov v žepu, ki jih do večera investira predvsem v razvoj hrvaškega gostinstva in kulture. Največkrat tako, da bankovce lepi na čela natakarjev in pouličnih glasbenikov.

Toda pred dnevi je Mamić naredil nov zgodovinski korak naprej in se, čeprav tega v svoji skromnosti ni želel, eksponiral kot najresnejši kandidat za ombudsmana ali vodjo Amnesty internationala, skratka, kot persona, ki bi uspešno vodila katero koli humanitarno organizacijo. V svojem rednem nagovoru hrvaškemu ljudstvu je za hrvaškega ministra za šport, izobraževanje in kulturo Željka Jovanovića dejal naslednje: »Takšen Srb ne more voditi najpomembnejšega resorja na Hrvaškem. Nima izkušenj, nima predznanja, ima pa krvničke, ki so genetsko nagnjene k sovraštvu do vsega, kar je hrvaško... Pri njem ne vidite nasmeha, ampak krvave podočnike. On je žalitev za hrvaške možgane, on sovraži Hrvate.« Svoj boj za bratstvo in enotnost na Hrvaškem in odkritost in kritičnost do leve vlade je Mamić plačal, kot se to rado zgodi herojem – z nočitvijo v priporu. Čeprav obtožen sovražnega govora in širjenja sovraštva do drugega naroda, kar je, kot je dejal njegov odvetnik, gnusna laž, se Mamić ni zlomil, ampak je z novo gesto pokazal, da izjemno spoštuje pravno državo in hrvaško pravosodje. Pred sodnico, ki ga je zjutraj izpustila, da se brani s prostosti, je pokleknil, poljubljal tla, da so bleščeče sijala in vzhičeno ponavljal: »Poljubljam tla, po katerih hodi sodnica, ki je zmogla moči, da sprejme tako pogumno odločitev!« Hrvaška je v deliriju. In še bo, saj je kljub eni najhujših noči v svojem življenju zmogel toliko moči, da je na vratih zapora dejal, da on ima rad Srbe, ne mara pa Srba Jovanovića in da on ima več prijateljev med Srbi kot celotna vlada skupaj. V dokaz predanosti bratstvu in enotnosti je objel predsednika Svetovne organizacije Romov Totija Dedića in ga poljubljal kot malo prej tla v sodni dvorani. Ni ravno Srb, a ker v bližini ni bilo nobenega, je prav prišel tudi cigan. To je tako navdušilo nekatere mlade Hrvate, da so še isti dan v vasi Kistanje pri Kninu tako močno stisnili v ljubeč objem srbske tečajnike verskega pouka v bližnjem pravoslavnem samostanu, da so mnogi morali poiskati pomoč zdravnikov, saj so jim rebra popokala, iz nosu se jim je vlila kri, pod očmi zrasle kot buhtelj velike modrice. Zraven so Hrvati veselo vzklikali: »Četniki, to vam pošilja Srboljub Zdravko!«