17. marca 2013 je Črnjanka uresničila svojo največjo življenjsko željo, ko je v roke prejela veliki kristalni globus skupne zmagovalke svetovnega pokala. V ciljnem izteku na vzhodu Švice je ob podpori najbližjih – sponzorjev, najožje ekipe, navijačev, med katerimi so bili mama Sonja, oče Ferdo, sestra Maja, predsednik vlade Janez Janša, Urška Bačovnik... – trikrat v manj kot pol ure igrala slovenska himna. V čast zmagovalki zadnje tekme sezone, skupno najboljši veleslalomistki (od 900 možnih točk jih je osvojila 800) ter najboljši smučarki sezone. Ob pogledu na Tino Maze je bila dobra polovica pete kitice Zdravljice Franceta Prešerna (Bog živi vas Slovenke, prelepe žlahtne rožice, ni take je mladenke, ko naše je krvi dekle...) slikovita in polna čustev.

Od oktobrske zmage do finalne slabih pet mesecev kasneje je bila dolga pot. Kako ste jo doživljali?

Predvsem sem vesela, da sem na najlepši možen način zaključila res izjemno sezono. Vmes je bilo ogromno emocij. Zahvalila bi se ob tej priložnosti celotni ekipi. Vsi imajo zasluge za te moje fantastične uspehe.

Kateri uspehi so vam pomenili največ?

Če se ozrem na tekme svetovnega pokala, sta mi gotovo največ pomenili superveleslalomska zmaga v St. Antonu in smukaška v Garmisch-Partenkirchnu. Pa v Mariboru sem doživela posebne občutke... Tudi svetovno prvenstvo je bilo zgodba zase. Vsaka kolajna v Schladmingu je bila nekaj posebnega.

V tej sezoni dajete občutek, da ste se navzven spremenili. Se strinjate?

Ne. Ves čas se trudim, da sem takšna, kot sem. Je pa res, da sem si v tej sezoni upala pokazati vsa občutja. Nikoli nisem igrala, ko me je snemala kamera. Zato ste videli toliko emocij. A imam čisto vest. Nimam česa skrivati.

Ste imeli ob vseh uspehih tudi težke trenutke, ko ste morda podvomili o vsem skupaj?

Gotovo so bili. Najtežje mi je bilo priti na finale v Lenzerheide zaradi slaloma. Želela sem osvojiti tudi slalomski globus, a mi ni uspelo. Zato sem še toliko bolj vesela včerajšnje zmage.

Opišite občutke na slalomski tekmi v Lenzerheideju?

Na prvi progi sem tvegala na vso moč. Trikrat med smučanjem se mi je zazdelo, da sem naredila usodno napako, a je k sreči nisem. Rezultat je bil posledično zelo dober, saj sem bila daleč najhitrejša. Na drugi progi si nisem upala tako odločno napasti, saj sem se zavedala, da se mi lahko pripeti usodna napaka. Tudi počutila se nisem dovolj dobro, da bi lahko na drugi progi ponovila vožnjo s prve. Slalom je disciplina, v kateri ne moreš kalkulirati, kar se je pokazalo na času. Posledično me je Mikaela premagala in tudi poraz je treba vzeti v zakup in ga športno prenesti.

Obstaja kakšen poseben razlog, da se niste počutili tako dobro?

Naredila sem nekaj napak. Živci so naredili svoje, a mislim, da bi jih obvladala, če se mi ne bi vrtelo v glavi. Spila sem dve kavi preveč. Naredila sem brezvezno napako, ki me je stala veliko. Že celo življenje delam takšne napake, čeprav v zadnjem obdobju bistveno manj. A žal se še vedno pojavijo.

Menite, da ste slalomski globus izgubili v Lenzerheideju ali že kje prej?

Bolj bi se strinjala, da kje prej. Navsezadnje so se lahko slalomske specialistke posvečale treningu te discipline vso sezono, medtem ko sem se sama vsem disciplinam in sem se vsaki posebej le občasno. Letos smo imeli na začetku sezone veliko težav s slalomskim materialom. Prave smuči sem imela šele po Mariboru. Največ sem izgubila na slalomih, na katere sem prišla s hitrih disciplin, saj se nisem mogla tako hitro privaditi na veliko spremembo ritma. Malce smo tudi tavali z opremo in še jo lahko izboljšamo, kot trdi serviser. Vse skupaj očitno ni bilo dovolj za globus.

Bržčas gledate na slalomsko kraljico sezone Mikaelo Shiffrin spoštljivo...

Vsekakor. Mikaela je bila izjemno konstantna vso sezono in si zasluži zgolj pohvale in čestitke. Gre za izvrstno smučarko, ki je izjemen talent. Pred mano je imela prednost, da je v vsej sezoni tekmovala le v tehničnih disciplinah, s poudarkom na slalomu. In prav slalom je disciplina, v kateri je najtežje držati ritem, če se ukvarjaš z vsemi disciplinami. Vsak Mikaelin korak je sistemski, saj ima v ekipi deset ljudi, ki skrbijo za njo. Če bila imela pri 17 letih podobno podporo, kot jo ima Mikaela, bi bila morda tudi sama tako uspešna. Ko jo opazujem, mi je včasih žal, da sama nisem imela takšne podpore. Za tako dobre dosežke, kot jih dosegam, sem potrebovala daljšo pot, mi pa verjetno zato ti rezultati pomenijo še več.

Z dosežki v Lenzerheideju ste postali rekorderka po uvrstitvah na stopničke svetovnega pokala. Koliko vam pomeni ta mejnik?

Zelo sem vesela, da mi je uspel tudi ta mejnik. Kar ne morem verjeti, da sem ga res dosegla. Predvsem v moškem smučanju so takšni mejniki, kot ga je dosegel Hermann Maier, neverjetni, saj je pri njih konkurenca še večja. Pri ženskah je nekoliko lažje. Zavedam se, da toliko točk svetovnega pokala, kot sem jih dosegla v tej sezoni, ne bom ponovila. Treba je upoštevati, da so bile nekatere smučarke poškodovane, nekatere so imele slabšo sezono od pričakovanj. Ampak jaz sem šla svojo pot in se nisem obremenjevala s temi stvarmi.

Dosegli ste smučarsko raven, ki ste zdi navzven popolna. A slovite po tem, da želite venomer svoje znanje nadgraditi. Kako ga boste po tej sezoni?

Največjo rezervo imam v slalomu, saj material še ni stoodstoten. Na teh smučeh, na katerih tekmujem sedaj, ne smeš storiti napake, kar pa je izjemno težko. Treba bo izdelati smučko, ki mi bo omogočala, da bom zelo hitra tudi v takšnih primerih, ko ne bom prav stoodstotna. Zato bomo dali v ekipi po koncu sezone največji poudarek testiranju slalomskih smuči.

Se zavedate evforije, ki ste jo na poti na športni Mt. Everest med sezono povzročili v Sloveniji?

Če sem odkrita, se ne zavedam, kakšna evforija je med sezono vladala v Sloveniji. Če bi se je zavedala, verjetno od mene ne bi ostalo nič. Smučanje je zahteven šport, saj te ne smejo preplaviti čustva. Ostati moraš miren in predvsem zbran. Ko si na startu, moraš biti povsem osredotočen na svoje delo. Tedaj ti navijači ne morejo pomagati. Ves čas sam sebi dokazuješ, da si sposoben biti kos pritiskom, hkrati pa ves čas vase dvomiš in od sebe zahtevaš potrditev. Letošnji tekmi svetovnega pokala v Mariboru sta bili dokaz, kako sem lahko kos vsemu pritisku, saj sem na obeh domačih tekmah ob tisočih navijačev dejansko čutila evforijo.

Koliko med sezono spremljate slovenske medije?

Skušam jih čim manj. Rada preberem naslove in si na njihovi podlagi predstavljam, o čem pišete. Če je v naslovu kaj slabega, potem raje ne berem. Najraje preberem zgodbe takrat, ko sem sama s sabo zadovoljna, saj novinarji podrobno opišete dogajanje in zasolite zgodbo.

Znano je, da ste tako vi kot celotna ekipa povsem predani svojemu delu. Imate med sezono kaj časa, da se odklopite in razmišljate tudi o čem drugem kot o alpskem smučanju?

Seveda, saj bi se mi sicer zmešalo. Ob sebi imam ljudi, ki sanjajo, kako bodo kosili travo, kako se bodo igrali s psom, kako se igrajo z otroki... Se pa vsi ves čas zavedamo napornega ritma in ne popuščamo z delom. Sedaj, ko je tekmovalnega dela sezone konec, pa se bomo znali tudi veseliti. Čaka me sicer še precej obveznosti. A te ne bodo tako stresne. Bodo precej bolj prijetne kot biti na startu z občutkom in odgovornostjo, da je vsaka stotinka odvisna od tebe.

V zadnjih sezonah skrbite za šov tudi zunaj belih strmin. Že razmišljate, kakšno bo naslednje presenečenje?

Vse se dogaja spontano. Verjetno bom še kaj ušpičila, a še ne vem, s čim. Včeraj sem se pogovarjala z nekaterimi smučarkami, da bi morda posnela kakšen duet.