Že samo ta stranski učinek njenih povsem neverjetnih športnih uspehov bi zadoščal, da jo razglasimo za medijsko osebnost leta.
Povsem neverjetni so ti uspehi zato, ker ji njeno okolje, kakor ga uteleša predvsem Smučarska zveza Slovenistana, ves čas nastavlja polena.
Nastavljanje polen je sicer slovenski nacionalni šport, ampak za smučarko pač nevarnejši kot za politika, ki se vozi v blindiranem beemvejcu.
Taistega politika, ki skladno z recesijskimi ukrepi zdaj zahteva od nje skrčenje časa posamezne vožnje za 10 odstotkov.
Upam, da bo kak nadarjen slovenski filmar posnel kdaj film o njej, najraje dokumentarnega (a tudi v umetniškem naj sebe igra ona sama, saj je lepša in ima boljši nastop od filmskih zvezd), toliko da bodo gledalci lahko videli, kakšnih pritlehnih, pa tudi podtalnih podtikanj vse je bila deležna. V raznih smrtnih grožnjah, zamešanih frekvencah, gostilniških pretepih in obkladanjih njenega trenerja in partnerja s fašistom uziramo le vršičke ledenih gora, mimo katerih mora že leta in leta vijugati svoj slalom.
Mogoče je to sicer nujno. Mogoče mora človek skozi vse to »ortoslovensko« miniranje in sabotiranje, dokler se nazadnje bodisi ne odloči, da se ne gre več – tako se je že sredi vzpona na sam vrh odločila recimo Mateja Svet – ali pa ojekleni do te mere, da potem pométa s konkurenco.
Resno, v zgodovini smučanja še ni bilo tako popolne smučarke – popolne v tem smislu, da lahko zmaga v kateri koli izmed zelo različnih si disciplin, ki terjajo zelo različne tehnike, treninge, pa celo raznovrsten živčno-mišični ustroj. Pred njo je uspelo v isti sezoni zmagati na vsaj po eni tekmi vsake izmed disciplin le Petri Kronberger in Janici Kostelić – sploh nobene pa ni bilo, ki bi kdaj imela na dosegu prstov kompletno zbirko globusov. Nadslovenka bi jih bila pobrala vse, če ne bi bila Cia sprožila v Lenzerheideju meteorološke vojne, da zaščiti ameriški nacionalni interes. Ker če ne bi bilo megle, ki jo je prikrajšala v smuku, bi v slalomu zagotovo še toliko bolj grizla in dobila tudi zadnjega.
Ta njena vsestranskost je protinaravna: normalen razvoj teži k specializaciji, njen razvoj pa – po tistem, ko je ušla iz hleva SZS – izkazuje izjemno, »disperzno« nadarjenost, ne le telesa, ampak tudi duha. To pa je s slovenskim zaplankarstvom sprto tako zelo, da bolj ne bi moglo biti. Resda imamo pri nas tudi uspešne zglede vsestran(kar)skega duha – mnoge diskretne člane po dveh, treh, štirih strank. A za vse tri kategorije, »levo«, »desno« in »združevalno«, bomo žal lahko pobirali kolajne šele, ko bo »smuk v rit« olimpijski šport.
Odprtost naše junakinje se izkazuje tudi v partnerski zvezi – s tujcem! Halo? Je to pri nas sploh dovoljeno? Kaj če se poroči in prevzame njegov priimek? Ali bo potem sploh še kdo vedel, da je Slovenka? In da smo torej ves svet scat peljali mi Slovenci, ne pa tamo neki makaronarji?
Pa mislim, da se je dobro odločila, ko se je odločila za Massija. Ne samo zaradi strokovnih sposobnosti, o katerih ne dvomim. Govorim o tem, da ga je nekaj v hlačah in se je pripravljen za svojo žensko stepsti, če je treba. Če bi bila Mateja Svet leta 1990 imela takšno partnersko zaščito, se ji ne bi bilo treba umakniti.
Fino bi bilo, če bi ji »red zaslug za narod za nastop« podelila Mateja Svet in ne Borut Pahor. Ampak prej bi si moral Borut Pahor podeliti »red zaslug za narod za odstop«. Dokler bo predsednik države, pa se ne bo pustil prikrajšati za še eno photo-opportunity.
Za dobro partnersko razmerje je nujno biti zrela osebnost. Osebnost, ki ve, da zmage na snežni rjuhi še ne pomenijo, da se ženska ne bi smela prepustiti svojemu moškemu na nemetaforični rjuhi. V njej ni sledi tistega »kdobokogarstva«, ki danes v Sloveniji razdira biološko sožitje med spoloma. Ve, kdaj naj bo agresivna, kdaj pa igriva. Kdaj naj zalomassti, kdaj pa je čas za mazenje.
Igrivost je veselje, ki se izraža s telesnostjo. Od tod – in ne iz kakega postavljaštva, ki ji ga očitajo tercijalke – izvira tisto njeno koló po zmagi. Brez tovrstne igrivosti se nihče ne more sprostiti do jasnine duha-telesa, ki te med tekmo nese proti cilju kot puščico mižečih zenovskih mojstrov.
Seveda je tudi ciljno izjemno osredotočena, obsedensko vztrajna, zmožna prenašati trpljenje..., a vse to premorem kot gledalec TV in poslušalec njenih komentatorjev že leta in leta tudi jaz, pa nimam nobenega kristalnega globusa.
Hm, če ne zato, ker nisem bil nikoli na smučeh? To bo, ja. Če bi bil, ha, potem bi že zdavnaj dal tole ta malo Shiffrinovo na kapsel! Hm... mh...
Kaj praviš? (Pa ne, da je teden že naokoli?) Da je smučarije že zdavnaj konec in da naj neham sanjariti in se spravim pripravit kanapejčke z namazi?
Ne, ampak res ... Kaj pa Tottenham? Slovenske žene, ve, ki zapravljate dragocene ure svojega življenja s kuhanjem sobotnega kosila, kakor da ne bi zadoščala čipičips in pivce, zakaj nas naganjate s kavča? Kaj se vam je zameril? Nam je kavč dober – zakaj da bi ustanavljali slabega? Tole okrog pasu niso dolgovi, to so sami presežki! Nanje lahko tudi udobno postavimo svoj laptop, ko tipkamo pričujoče poročilo. Ha, ne delajo samo smučarke ob sobotah!
Da ne bom dobil predjedi, če je ne bom zdajle ta hip šel pripravit?
Potem pa vsaj uspešno sodelujva, kakor delajo znotraj Teama to aMaze: jaz prevzamem kanapejčke – ti namaze!
