»Na to sezono bom upravičeno lahko ponosen. Zadnja tekma je bila po moje najboljša v sezoni. Zelo sem vesel, da sem se na ta način pridružil mojemu vzorniku Raphaelu Poireeju, ki je edini osvojil vseh pet globusov v eni zimi. Posebej si štejem v čast, da sem postal prvi biatlonec, ki je nosil rumeno majico vodilnega v svetovnem pokalu od prve do zadnje tekme,« Martin Fourcade po zadnji tekmi v Hanti Mansijsku ni skrival ponosa. Z deseto zmago je v izjemnem slogu zaključil zimski lov. Z drugim globusom, za katerega pravi, da je najtežje dosežna lovorika, se je vpisal (le) med osmerico največjih, ki so zaznamovali 36-letno zgodovino svetovnega pokala. Z biatlonskim grand slamom, skupno zmago v vseh štirih disciplinah, je ponovil dosežek rojaka Poireeja iz leta 2004. Impresivnih pa je 19 zmagovalnih stopničk na 26 tekmah in skupni seštevek točk. Tak niz ni uspel niti Poireeju, niti še večji legendi Oleju Einarju Bjoerndalnu. Statistično bi lahko njegovo bero primerjali s sanjsko sezono Tine Maze.
Super Martin ali katalonski genij, kot imenujejo komaj 24-letnega zimskega lovca iz francoskega dela Pirenejev, je bil neulovljiv. V točkah bi to pomenilo kar sedem zmag. Le dvakrat je ostal zunaj deseterice. Malce ga po koncu zime žre le to, da mu je Emil Hegle Svendsen v Novem Mestu odvzel naziv kralja svetovnega prvenstva, čeprav je domov v Font-Romeu v Pireneje odnesel pet kolajn, štiri srebrne in zlato. Kot nalašč je na starodobni »dvajsetki« zamenjal leto starejšega Jakova Faka, ki mu je lani v Ruhpoldingu edini izmaknil naslov med posamezniki.
Velja za izjemnega strelca. »Računalnik za ničle« ga imenujejo v francoski reprezentanci. Njegova 91-odstotna natančnost spravlja tekmece v obup, še posebno, ker sta tudi njegov tek in prihod na strelišče izjemno hitra. V tej zimi se je zdelo, da se je s tekmeci velikokrat tudi poigraval kot maček z miškami. No, zgodilo se je, da so mu, predvsem Svendsen in Jakov Fak, tudi pobegnili. Čeprav bi po letih še veljal za neizkušenega, vendar način, s katerim se loteva biatlona, kaže, da le preizkuša taktične različice in ničesar ne prepušča naključju. Ko leti in točno ustreli, ga nič ne ustavi. Tudi slavo in pozornost, ki jo deli zelo prisrčno in pozorno z vsemi navijači, sijajno prenaša.
Pravijo, da je genij za tehniko. Sam razmišlja, kje bo dodal še kakšno malenkost. Naj bo to pri taktiki, opremi, denimo pri konstrukciji in obliki lesenega kopita. Ob tem ima v francoski ekipi dovolj izkušenih strokovnjakov (strelski trener Mazet, serviser za smuči francoske znamke Rossignol Favre, tekaški trener Delache, glavni trener Bouthiaux), ki ga znajo voditi. Veliko prispeva tudi izjemna konkurenca znotraj reprezentance. S štafeto so svetovni podprvaki. V glavno oporo mu je starejši brat Simon (z njim sta bila v soboto v Sibiriji skupaj na zmagovalnem odru), zaradi katerega je tudi zavil v šport in biatlon, ter se za njim celo pri 15 letih iz Pirenejev preselil v Alpe. »Naredil sem vse, da bi dokazal, da sem sposoben, tudi če me starši nikoli ne bi porinili naprej,« opiše zorenje. V reprezentanci so takoj prepoznali razkošen talent. »Pri njem sem videl stvari, ki jih prej med mladimi še nisem zasledil,« razloži Stephane Bouthiaux, ki je z njim zrasel do glavnega trenerja reprezentance.
Biatlon za Martina ni življenje, jemlje ga le kot igro. Drži se vseh glavnih plati pripravljenosti: prehrane, fizike in psihologije. Ob tem je poleti rad na kolesu in pozorno spremlja tudi Tour de France. Še ljubši so mu pohodi v gorah domačih Pirenejev. Tudi poleti se, če je le priložnost, pomeri s konkurenco. Kot na rolkarski tekmi na Lysebotn Opp, na »norveški« Vršič, da vidi, koliko še zaostaja za najboljšimi smučarskimi tekači s Cologno in Northugom na čelu. Da bi bil bližje tekaškim trendom je izrazil celo željo, da se za del leta preseli na Norveško. Že za to sezono se je kot eden redkih udeležil tekaške tekme FIS v Beitostolnu in bil peti, 35 sekund za Pettrom Northugom in se tako uvrstil v sicer zelo močno francosko reprezentanco za tekmo tekaškega svetovnega pokala v Gallevareju. »To je bil poseben izziv. Prav misel na to mi je pomagala, da sem v sedmih mesecih priprav med bolj redkimi trenutki veselja in smeha lažje prenašal intenziven napor in prelil litre znoja,« je bil ponosen na tek. Ker pa so serviserji smuči »zamazali«, je bil le 48.
Hitro se je potolažil, ko je slavil na prvi tekmi med biatlonci v Oestersundu. Kako hiter je v smučini, je imel resen namen pokazati tudi na svetovnem prvenstvu v dolini Fiemme, a se je februarja še ustrašil Svendsena in se po dolgem premisleku osredotočil na biatlonski globus. No, Svendsen je zbolel, Fourcade pa nanizal sijajen niz. »Letos sem v Sočiju zmagal dvakrat. Z Lauro (biatlonski center op. a.) sem se dobro ujel. Ni mi mar, če je smučina strma ali ravna, mehka ali trda, sneži ali sije sonce, želim le zmago. Vem, da me čaka leto dela, da bom pripravljen za ta veliki dan,« mladenič pripomni o lovu na olimpijsko zlato, ki ga v zbirki še nima. O nastopu med tekači v Sočiju bo še premislil.