Za zmago sta se udarila zaznamovana Tadej Valjavec in Nemec Patrik Sinkewitz. Razplet bi se zdel bizaren ali vsaj nenavaden. Pri obeh je bilo še kako občutiti trud in željo, da se dokažeta, da še zmoreta po dolgi kalvariji. Oba imata za sabo zgodbi, ki ju je sicer nemogoče enačiti. Sinkewitz je bil dvakrat pozitiven na dopinški kontroli, vendar se je skozi leta nekako izvlekel iz tega črnega brezna. Valjavec, nikoli pozitiven, je bil kaznovan sistemsko od dveh vrhovnih inštitucij, UCI in Mednarodnega športnega razsodišča, ker so njegove krvne vrednosti naključno sovpadale in se skladale s teorijo dobro plačanih strokovnjakov, ki so zagovarjali domnevo, da si »vsi« kolesarji pomagajo z dopingom. Žrtvovan, križan (simbolično; obsojen je bil na velikonočni četrtek) je bil Valjavec v opomin drugim, ter predvsem kot opravičilo funkcionarjem zaradi velikih denarnih vložkov v boj proti dopingu.

Da je Valjavčev primer velika sramota za mednarodno športno pravno stroko, mu pri vrnitvi ni pomagalo. Za šport in za kolesarstvo pa je še kako pomembno, da se je vrnil. Med obzidjem je bilo še kako dobro videti in čutiti, kako so ga lepo sprejeli navijači, mladi kolesarji Save, trenerji in selektor Martin Hvastija. Tisti, ki verjamejo njegovi zgodbi.

Valjavec tudi na tak način dokazuje, da resnica zanj le ni povsem umrla na veliki četrtek. V športu, ki v sebi nosi neverjetno paleto zgodb, kot se je videlo tudi na ugledni klasiki 104. Milano–San Remo s snegom, dežjem, mrazom in vmesno vožnjo z avtobusom, s štirimi Slovenci v karavani in zmago Nemca Cioleka iz afriške ekipe, je to še kako pomembno. Šport se tudi tako navzven vrača k bistvu. Da vsak lahko pokaže toliko, kot so dali geni, talent in delo. Tudi tisti, ki se jim je zgodila krivica kot Valjavcu ali so iskali bližnjice kot Sinkewitz.

Za šport, ki je blizu športnim množicam in ni zgolj umetno zamišljen cirkus, je to še kako pomembno.