Ob križišču Celovške in Drenikove se je konec tedna dogajalo toliko, kot že več desetletij ne. Že petkovo simbolično odprtje tržnice v Šiški je pritegnilo množico ljudi, ki so z zanimanjem poslušali, kaj se na tem kraju obeta. »Naš namen je ustvariti zeleno oazo sredi mesta,« je pred mikrofonom pojasnjeval Jure Peternel iz Ekološkega društva Porevit. »Zamisel temelji na principu permakulture, samooskrbe in skrbi za okolje. Podpirati želimo lokalno ekonomijo in zmanjševati človekov negativni okoljski odtis.«
Bolj kot certifikat je pomembna preverljivost izvora
Kaj to pravzaprav pomeni? Kot pravi Peternel, bo ponudba stare šišenske tržnice temeljila na lokalno pridelani hrani z znanim izvorom. Trenutno so dogovorjeni z nekaj ducat kmeti iz vse države, se pa baza po njegovih besedah vsakodnevno širi. »Takšen način povezovanja bo razbremenil kmete, saj jim bomo ponudili bazo stalnih odjemalcev. Na ta način bodo tudi ugotovili, kakšno je povpraševanje po njihovih pridelkih, in bodo lahko optimizirali pridelavo in stroške.« S tem bo seveda cena bolj ugodna tudi za kupca, še dodaja.
Konci tedna, torej petki in sobote, bodo rezervirani za ekološko tržnico, pri čemer ne bo toliko pomemben certifikat, ampak bolj preverljivost izvora in načina pridelave, uvedli pa bodo tudi program partnerskih zabojčkov, ki jih bodo dostavljali na dom. »Slovenija ima eno pomanjkljivost – premalo je povezovanja. Ogromno je interesa po sonaravnem načinu pridelave hrane, a primanjkuje povezovanja in organizacije, da bi to lahko zaživelo. Prav to bomo skušali spremeniti,« poudarja Peternel.
Želijo biti ekonomsko vzdržni
»Društvo bo po naših predvidevanjih skrbelo za približno dva tisoč kmetov in okoli 40.000 potencialnih kupcev, kolikor jih živi na območju Spodnje Šiške,« je medtem pojasnil lastnik tržnice gospod Dušan (priimka ni želel izdati, češ da »niso pomembna imena, ampak zgodba«). Po njegovih besedah je bistveno dvoje: da bo slovenski kmet na ta način dobil možnost trženja svojega doma pridelanega artikla, kupec pa kakovostno hrano slovenskega izvora.
Želijo pa tudi preseči golo izmenjavo in, kot rečeno, ponuditi zgodbo. »Pripravljali bomo okrogle mize in delavnice za zelo različne starostne skupine, od vrtčevskih otrok do upokojencev. Predvsem otroke želimo naučiti, kaj pomeni živeti na kmetiji in pridelovati lastno hrano.«
Tržnico želijo voditi po načelih trajnostnega razvoja in humanitarnosti, a tudi ekonomsko vzdržno. Za zdaj niso pridobili nikakršnih sredstev, ne občinskih ne evropskih, in želijo si, da jim tudi v prihodnje ne bi bilo treba. Dušan, ki je imel nekaj pripadajočih zemljišč v lasti že prej, preostalo pa je odkupil od občine, na vprašanje, zakaj se ni odločil za kakšen gradbeni projekt, odgovarja, da je »tukaj pač mesto za tržnico«. Na mestni občini so bili, pravi, zelo v pomoč, predvsem s hitrim odzivanjem in reševanjem birokratskih zapletov. Enega bodo rešili tudi v prihodnjih dneh – parkirišče, kjer je prostora za 150 jeklenih konjičkov, bo po novem dostopno tudi s Celovške ceste.
»Takšnih možnosti, kot jih imamo v Sloveniji, svet ne pozna,« ob tem poudarja Dušan. »A s posvojitvijo evropskih politik smo povsem zanemarili slovensko kmetijstvo in slovensko hrano. Zavedati se moramo, da si na tem področju lahko sami omogočimo bistveno več, kot nam ponuja Evropa.«
