Devetinpetdesetletni Vlado Makuc je svojo funkcijo opravljal vestno, bil deležen številnih pohval, v zadnjem času tudi kritik. Slovensko smučarijo je vodil diplomatsko, ne s trdo roko. S svojim pozitivizmom je venomer znal stvari umiriti, saj so se v njegovem času zgodili številni škandali, ki bi lahko imeli še hujše razsežnosti. Od februarskega svetovnega prvenstva naprej se je Makuc znašel v drugem planu slovenske smučarije. Na finalu svetovnega pokala v Lenzerheideju nam je pojasnil svoj pogled na vse, kar se trenutno dogaja v podutiških pisarnah in na prizoriščih tekem.

Kako doživljate številne spremembe, ki se dogajajo v slovenski smučariji?

Z grenkim priokusom. Ko sem prevzemal funkcijo, je moj predhodnik Miha Verdnik odstopil, kot glavni razlog pa je navedel nezdružljivost dveh funkcij, ki jih je tedanje vodstvo združilo v eno. Se pravi, da bi bil strokovni vodja alpskih disciplin istočasno tudi vodja panoge ali direktor. Ugotovili smo, da ima posameznik za opravljanje obeh funkcij preveč dela, hkrati pa prihaja do nasprotja interesov. Po eni strani moraš kot vodja panoge natančno razporediti finančna sredstva, po drugi strani pa se moraš kot strokovni vodja vedno boriti za še več sredstev za športnike in sodelavce. Gre za kolizijo interesov. Zato se je že Jure Košir zavzemal, da bi uvedli funkcijo športnega direktorja, to idejo pa je podprl tudi njegov naslednik Janez Dekleva. In tudi Primož Ulaga je bil za to, ko je postal predsednik zveze. Sicer bi bilo treba za takšen korak spremeniti statut SZS, a si je naš predsednik na seji izvršnega odbora priboril »wild card«, da lahko športnega direktorja pripelje brez sprememb statuta. Z novim letom naj bi postal novi alpski direktor Dušan Videmšek, ki nam je bil predstavljen kot Ulagov kandidat, saj je želel predsednik na vse ključne funkcije postaviti svoje ljudi. Z Videmškom sva se že dogovorila, kakšne naj bi bile moje in njegove zadolžitve. A je Videmšek odlašal in kasneje je vodstvo panoge začelo iskati novega kandidata za to mesto.

Kdaj ste izvedeli, da bo novi vodja postal Dušan Blažič?

Ko se je pojavil kot kandidat Dušan Blažič, sem imel grenak priokus, kot sem omenil na začetku pogovora. Predstavljeno mi je bilo, da bo Blažič vodil tudi stroko. To pa je tisto, kar ne gre v kontekst prizadevanj zadnjih let. Na sestanku z vodstvom zveze sem povedal, da se s tem ne strinjam. Osebno imam veljavno pogodbo s smučarsko zvezo do olimpijskih iger v Sočiju. Nihče mi niti z besedo ni omenil, da bodo mojo pogodbo prekinili ali me zamenjali. Ob mene bi torej postavili človeka, ki bi imel 90 odstotkov istih zadolžitev, kot jih imam sam. Ob tem je vodstvo zveze želelo prekiniti pogodbe z vsemi trenerji pred svetovnim prvenstvom v Schladmingu, čemur sem nasprotoval, češ da naj se pred najpomembnejšo tekmo sezone ne vliva nezadovoljstva. Po koncu svetovnega prvenstva je vseh 18 trenerjev dobilo odpoved. Ko sem videl, da mojega imena ni na tem seznamu, sem sam prosil za sporazumno prekinitev pod enakimi pogoji kot trenerji, se pravi, da imam trimesečni odpovedni rok.

Zelo dosledno od vas...

Nekateri mi zagotavljajo, da bi lahko funkcijo opravljal nemoteno naprej. A to bi bila smešna situacija.

Kako gledate na preteklo dveletno obdobje vodenja alpske stroke na SZS?

Sprejemam vso kritiko, da sem svojo funkcijo opravljal s politiko mehke roke. Zanašal sem se na svoje strokovne sposobnosti kot tudi na sposobnosti mojih sodelavcev. Očitno vse bolj kaže, da v tem stanju, v katerem je slovensko alpsko smučanje, potrebujemo bolj politiko trde roke. Pričakuje se, da bo novi vodja na funkcije postavil trenerje, ki bodo »priganjali« tekmovalce, da dajo že na treningih vse od sebe. Da je to potrebno, se absolutno strinjam. Ali bo to novim ljudem in starim v drugačnih vlogah – dvomim namreč, da bo Blažič pridobil 18 novih ljudi – uspelo, pa je drugo vprašanje. Moje osebno mnenje je, da je med 26 tekmovalci, kolikor jih imamo trenutno na reprezentančnem seznamu, nekaj zdravega jedra. Na vrhunskem nivoju mora trener nuditi tekmovalcem strokovno podporo, ne pa biti gonjač sužnjev.

Si politiko mehke roke kaj očitate?

Nekajkrat mi je bilo žal, da nisem reagiral drugače. Sicer pa sem po srcu in izobrazbi pedagog. Odkar sem diplomiral na fakulteti za šport, vedno skušam v življenju in poslu iskati pozitivne stvari in na njih graditi. Tak pač sem in se ne morem spremeniti čez noč ter se obnašati avtokratsko.

Kako ste zadovoljni s trenersko ekipo, ki ste jo izbrali?

Trenersko ekipo sem izbiral v čudnih okoliščinah. Nekaj trenerjev je tedaj že imelo pogodbe, nekaj imen sem dobil od nadrejenih obkroženih, da zveza ni več pripravljena sodelovati z njimi. V tedanjih okoliščinah sem zbral ekipo, o kateri so imeli znotraj strokovnega sveta veliko pomislekov. Zbral sem relativno neizkušeno ekipo. A so se predvsem v drugem letu sodelovanja nekateri trenerji izkazali za dobro izbiro. Konec koncev je Ana Drev pod vodstvom Denisa Šteharnika dosegla rekordni izkupiček točk v svetovnem pokalu ob tem, da je napredovala tudi v tehničnem smislu. Tvegana je bila tudi menjava glavnega trenerja za hitre discipline Burkharda Schafferja s Tadejem Platovškom, ki se je izkazala za dobro. Znotraj ženske ekipe sem si želel boljšega sodelovanja. Med trenerji je bilo nekaj vrtičkarstva.

Ste v času vašega vodenja alpske smučarske stroke dosegli cilje, ki ste si jih zadali?

Ne. Dosegel sem, da so se nekatere stvari začele premikati v pravo smer, daleč pa od tega, da bi realiziral cilje. Prebral sem izjavo mojega naslednika, da je treba v otroških kategorijah spremeniti način dela. V preteklosti sem bil na smučarski zvezi več let vodja otroških in mladinskih kategorij. Lahko imamo še tako strokovno podprt program, a če nimamo podpore v klubski širini, nismo storili ničesar. Znotraj slovenskih klubov imamo že primere, ko imajo trije ali štirje tekmovalci svoje trenerje. Takšna struktura onemogoča sistemske rešitve. Z velikimi težavami smo v mlajših kategorijah dosegli konsenz, da smo obstoječim kriterijem za izbor za mednarodna tekmovanja dodali rezultate motoričnih testiranj in oceno znanja smučanja. Vendar se nam je zadeva ponesrečila, ker je padla na nepopolnih rezultatih motoričnih testiranj, saj smo dobili ogromno negativnih mnenj. V tem primeru lahko rečem, da smo omagali na treh četrtinah poti. Če bi ta projekt izpeljali do konca, bi imeli dolgoročni efekt. Druga stvar, ki me v trenutnem položaju moti, so privatni kondicijski trenerji. Razumem, da imamo nekatere izkušene tekmovalce, ki si želijo delati po prilagojenem programu. Toda obstajajo omejitve, zato bi moralo biti obvezno sodelovanje na skupnih pripravah in vseh testiranjih. Predvsem v ženski ekipi je nekaj deklet delalo po svojem programu. Posledično se med sezono dogaja, da na zahtevnem terenu tekmovalka omaga v zadnji strmini ali pri zadnjih nekaj vratih, ob tem pa nimamo pregleda, po kakšnem programu je trenirala. Morali bi delati s centralnim kondicijskim trenerjem, ki bi prenašal informacije glavnemu trenerju.

Je Dušan Blažič prišel do vas in vas vprašal za kakšen nasvet?

V Schladmingu sva se prvič srečala in mi je na grobo predstavil vizijo, da mu bosta kot vodji panoge stroko na terenu vodila moški in ženski šef. Rekel mi je, da misli združiti funkciji vodij otroškega in mladinskega programa. Delno zaradi racionalizacije kadrov, delno pa, da bo lažje sledil strokovni rdeči niti. Glede trenerjev pri meni še ni iskal nobenega mnenja. Upam, da se bova o tem še kaj pogovarjala. Kar zadeva finance in finančne sheme, sva se enkrat dobila pri meni v pisarni, kjer sem mu povedal, do kakšnih težav je prihajalo med sezonama v času mojega vodenja. Da smo bili denimo 17 tekmovalcev s statusom B prisiljeni poslati med samoplačnike. Glede na to, da poznam finančno shemo, se bojim, da bo zadeva tokrat padla že na prvi stopnički. Sploh če bo proračun, kot obljubljajo, enako visok kot lani. Novi vodja lahko še tako racionalizira kadrovsko strukturo, a vemo, da smo kratki pri kondicijskih trenerjih in fizioterapevtih. Veliko je stvari, ki bi le še dodatno bremenile proračun, če bi jih želeli premakniti na bolje. Najbolj me pri vsej zgodbi moti, da ni na smučarski zvezi nikogar, ki bi vložil dodatno energijo pri povečanju alpskega proračuna. Če od naših tekmovalcev nekdo pričakuje, da se bodo uvrščali med prve tri, sposobni pa so se okoli 15. mesta, bi enako lahko nekdo od ljudi v marketingu zahteval, naj zberejo več sredstev. Naj malce tekmujejo, čeprav se zavedam, da je to lažje reči kot narediti.

Lani je na SZS prišel nov predsednik Primož Ulaga. Kakšno je vaše mnenje o njegovi viziji poslanstva?

V dveletnem mandatu sem doživel veliko sprememb. S prejšnjim predsednikom Tomažem Lovšetom sva dobro sodelovala. S svojimi vplivi je bil pripravljen pomagati, da se je alpski proračun malce povečal. Tudi s Primožem normalno sodelujem. Pri njem me moti, ker je večkrat v javnosti izjavil, da so alpske discipline tako kadrovsko kot sistemsko slabo organizirane. Kot predsednik bi se moral malce bolj poglobiti, kako je bilo pred dvema, tremi leti.

Ekipa Tine Maze pomeni vsakemu vodji alpskih disciplin poseben izziv. Kako ste bili zadovoljni s sodelovanjem z najboljšo slovensko smučarko vseh časov?

Ko sem prevzel funkcijo strokovnega vodje, odnosi med zvezo in Tino Maze niso bili najboljši. Tedaj sem osebno obljubil Lovšetu, da se bom ukvarjal s tem problemom. Prvo sezono smo kar dobro sodelovali. Po lanskem incidentu med prejšnjim predsednikom in ekipo Tine Maze v Kranjski Gori je bila moja naloga, da z direktorico Barbaro Kürner Čad izpeljeva pogajanja za naprej glede ovrednotenja nove pogodbe. Trudil sem se, da sem ekipi zagotovil čim več denarja, saj sem ves čas vedel, da njihovi cilji po osvojitvi velikega kristalnega globusa niso iz trte zviti. Ni mi všeč, da se moje poslanstvo končuje z incidentom, ki se je zgodil v Schladmingu. Res je, da so bile zadeve ves čas napete, saj se elastika razteguje, dokler se enkrat ne raztrga, ampak vseeno mislim, da ne bi bilo treba tako reagirati.

Imate morda ponudbo za nadaljevanje dela v Smučarski zvezi Slovenije?

Blažič me je vprašal, ali sem še pripravljen sodelovati znotraj zveze. Dejal sem mu, da si ne želim delati v kadrovski sestavi na način, da mora sodelovati z mano. Rekel sem mu, naj naredi kadrovsko sestavo in če me vidi v njej, naj mi to pove. Če bom ocenil, da lahko pomagam, sem pripravljen sodelovati, sicer si bom moral poiskati kaj drugega. Če bi bila ponudba Dušana dobra, bi bil pripravljen sodelovati.