Glasbenik, ki je znotraj kantavtorske scene patentiral samolasten črni humor in provokativnost, v knjižnem prvencu ohranja podoben slog kot v besedilih svojih pesmi, torej prednost daje cinizmu, ki je običajno serviran v kompletu s poetičnostjo in besednim fetišizmom. Avtor tako denimo gruzijski jezik opiše kot »svetovno prvenstvo v izgovarjanju soglasnikov, sičnikov in šumnikov«. »Kot da bi spuščal glas ob vdihu in zraven grizel bonbone pepermint,« še pripiše.
Pripovedi, ki odmerjajo največ prostora družinskim potovanjem, koncertnim turnejam z različnimi spremljevalnimi bendi in tematikam, ki pisca še posebej žulijo, zavzemajo različne forme, od dnevniških zapisov do pisemske oblike. V tem aspektu se torej pokaže njegova ustvarjalna prožnost, medtem ko se na vsebinski ravni zgodbe preveč držijo ponavljajočega se obrazca »prišli, videli in povečini zmagali«. V dokumentarne orise, ki vpeljujejo tako javno razkazovanje ženskih prsi na Bourbon Street kot koncertiranje za od vojne ranjeno publiko v Bosni, avtor sicer vseskozi vnaša dobrodošla humorna razmišljanja in komentarje, a se občasno tudi nekoliko izgubi v stampedu svojih misli. Njegova domišljija izvrže ogromno idejnih presežkov, medtem ko montaža teh nekoliko šepa.
Predin že v preddverju knjige kritika odreši slabe vesti ob morebitni oceni z negativnim predznakom, ko pojasni, da njegovi zapisi, dnevniki, pisma in zabeležke niso literatura in nimajo nobenih umetniških namenov. Teksti bralca resda zapeljejo v sproščajočo kratkočasno avanturo, a ne ravno utripajo iz literarnega povprečja.
