Osnutek Nacionalnega programa za kulturo 2013–2016 (NPK), strateškega dokumenta za področje kulture, ne vsebuje dveh elementov, ki sta predpisana s sistemskim zakonom na področju kulture (ZUJIK). Ne definira »prioritet kulturne politike« in »časa za njihovo uresničitev«, s čimer zakon eksplicitno krši. Kot smo v Dnevniku že poročali, je NPK vsebinsko v več točkah nejasen in problematičen dokument, izkazalo pa se je, da je v njem tudi vrsta večjih napak in nedoslednosti. Ugotovitve, ki jih v nadaljevanju povzemamo, so pripravili na oddelku za kulturo Mestne občine Ljubljana.
Selektivnost po meri politike
Problematično je že uvodno zagotavljanje ekipe ministra Žige Turka, da »zaradi kriznih razmer ciljev ni bilo mogoče določati ne časovno ne finančno; izbrani so najbolj nujni, uresničevati pa jih bo mogoče selektivno, odvisno od denarnih virov, ki bodo vsako leto na voljo«. Pri tem je negativne ekonomske razmere še mogoče razumeti kot razlog za opustitev finančnih postavk, vendar pa to ne more biti razlog, da strateških ciljev ni mogoče časovno opredeliti.
V oči pa bode predvsem zamisel o selektivnem uresničevanju ciljev. »NPK tako pušča na stežaj odprta vrata za arbitrarnost (kulturno)političnega selektivnega izbiranja ciljev,« ugotavljata vodja oddelka za kulturo MOL Uroš Grilc, aktualni kandidat za kulturnega ministra, in višji svetovalec Davor Buinjac. NPK bi cilje denimo lahko hierarhično razporedil oziroma jim določil vrstni red njihovega uresničevanja. Namen vsakega strateškega dokumenta je prav onemogočanje arbitrarnega političnega odločanja ter definiranje jasnih ciljev in ukrepov, ki nato upravne organe zavezujejo k izvajanju s strategijo skladne politike.
Terminološka zmeda ali odsotnost vizije?
Najbolj problematična pa je verjetno ugotovitev, da pisci ne ločijo vedno med cilji, ukrepi in kazalniki. Izstopa naslednji primer: »Cilj: povezovanje umetnosti in znanosti, ukrep: ciljno povezovanje umetnosti in znanosti (...) ter kazalnik: sistemska vzpostavitev povezovanja umetnosti in znanosti.« Ilustrirajmo, kaj bi bili lahko na tem področju hipotetično cilji, ukrepi in kazalniki: cilj bi bile lahko bolje povezane umetnostne in znanstvene institucije, ukrep za to bi bil lahko namensko povečanje sredstev, kazalnik pa bi bil število projektov, ki jih skupno izvedejo umetnostne in znanstvene ustanove.
Da med uradniki na MIZKŠ vlada kar nekaj zmede, dokazuje naslednji primer. Med cilji s področja intermedijske umetnosti najdemo »projekt interdisciplinarne študije«, ob čemer se poraja vprašanje, ali je izdelava študij res lahko strateški cilj kulturne politike. Študije in analize so lahko kvečjemu sredstvo oziroma »ukrep« za uresničevanje nekih definiranih ciljev. V poglavju o jezikovni politiki pa uradniki govorijo celo o »ukrepih za doslednejše izvajanje zakona«, ob čemer se vsiljuje vprašanje, ali ne bi moglo biti dosledno izvajanje zakonov uradna dolžnost ministrstva, ne pa del nacionalne strategije.
Leto dni porabili za pripravo »kopije«
Kot je znano, trenutno teče 15. mesec, ko smo brez veljavnega NPK, s čimer je kršen krovni zakon za kulturo, ZUJIK. Ob tem je ironično, da v uvodnem stavku osnutka NPK Turkova ekipa prejšnji vodstveni ekipi očita tisto, kar v tem trenutku počne sama, namreč močno zamuja. Še več, čeprav so si na ministrstvu vzeli leto dni, da ga pripravijo, je neverjetno podoben osnutku, ki ga je novembra 2011 v javno razpravo poslalo nekdanje ministrstvo za kulturo, ki ga je tedaj vodil Boštjan Žekš. 117 od skupno 139 ukrepov, kar znaša 84 odstotkov, je vsebinsko identičnih dokumentu Žekševe ekipe. To morda ni presenetljivo, če vemo, da se uradniška struktura v tem času ni spremenila ter direktorate vodijo in sestavljajo isti posamezniki.
Da na ministrstvu govorijo eno, delajo pa drugo, kaže tudi izjava ministra Turka lani aprila v Delu, ko je napovedoval »pravo strategijo«, ki mora začrtati smer, ne pa »cementirati ukrepov«. Kljub napovedi NPK v končni fazi prinaša 139 ukrepov in je pravzaprav le skrčena verzija Žekševega osnutka. Grilc in Buinjac kratko analizo sklepata z ugotovitvijo, da dokument ne premore temeljnih prvin resne razvojne strategije in pomeni precejšen padec standarda kvalitete glede na zadnja dva sprejeta nacionalna programa za kulturo. Pomanjkanje vizije pa ekipa kaže tudi z dejstvom, da se niso domislili niti enega cilja, ki bi z dodano vrednostjo povezal sfero kulture, šolstva in/ali znanosti, torej sfer, ki jih zajema za zdaj še združeno ministrstvo.
