Bravo Boris. To je vloga pravih nadzornikov. Odločen boj proti vsem nesposobnim. Obstaja le ena lepotna napaka. Ta odločni mož se je namreč zmotil v osebi, ki jo odstavlja. Šef, za katerega je pogumni Boris ugotovil, da je nevreden svojega naziva, se ne piše Stanovnik, temveč Podobnik. Četudi je šlo samo za lapsus, je treba Borisu dati vso priznanje. Ni se vdrl od sramu v zemljo kot bi se mnogi med nami.

Pred kamerami bi se izdali, da smo samo kurirji. Izvrševalci volje drugih. Orodja in marionete, ki posodijo svoj ksiht. Tisti, ki so pač slišali, da tam zgoraj v kabinetu menijo, da bi bilo dobro nekoga zamenjati, nekomu zliti gnojnico na glavo in prilepiti še kakšno bizarnost. Slovenija je disciplinirana dežela. Če se zasluti, da bi si gospodar zaželel nekje imeti svojega človeka, osebo s pravo strankarsko izkaznico v žepu, se hitro organizira akcija. Revolucija požre vse otroke, ki niso pridni. Pardon, ki niso iz pravega gnezda.

Revolucija se dogaja tudi na nacionalki. Uravnoteženost je dosegla svoj vrhunec v sredo. Lahko jim celo pripišemo nadnaravne sposobnosti. Ali pa vsaj izjemnost predvidevanja dogodkov. Na dvojki neposreden prenos materializacije novega papeža iz Rima, na enki pa film tedna Habemus papam, ki je parodija vsega skupaj. Zbegani gledalec morda celo ni vedel, kaj je fikcija in kaj realnost. Tako kot ne ve, ali je to, kar recimo počne Karl Erjavec s svojo diktaturo znotraj stranke, kruta realnost ali fiktivna parodija.

Ne nazadnje nam tudi ni jasno, ali je to, kar smo gledali v četrtek na začetku Pogledov Slovenije, farsa ali tragedija. Vztrajanje Uroša Slaka, da je Gregor Virant vse to, kar mu servirajo dovčerajšnji politični soborci, je mejilo na burlesko. Virant tako po Uroševo ni kriv samo za padec vlade, pa politična dvojna merila, ampak tudi zato, da ljubljanski župan še ni odstopil. Vprašanje, kako bo lahko Gregor delal s predsednico, ki ji zadaj suflira župan, pa že vnaprejšnja diskvalifikacija in nezaupanje. Kar je legitimno v časih, ko nihče nikomur ni pripravljen priznati niti centimeter dobronamernosti.

Uroš seveda ne joka za padcem edinega sposobnega predsednika vlade, ki je v manj kot dveh mesecih dokazal, kako ekspeditivna je lahko ta vlada. Če bi mu dali na voljo še tri mesece, potem bi vsi zaslužni iz ta zadnjih lokalnih odborov dobili prigarane nagrade. Očitno pa Uroš joka za tem, da ta predsednik noče več priti v njegovo oddajo. Kaj hujšega, saj očitno podobno taktiko počasi prevzemajo tudi drugi akterji. Studio Pogledov pa ostaja vedno bolj prazen.

Bo pa danes poln Cankarjev dom. Spet se bodo podelili televizijski viktorji. Spet bomo za tri ure verjeli, da je ta prostor normalen. S kopico namišljenih zvezd, ki se bodo nastavljale kameram. In med njimi junaki našega časa. Tisti, ki verjamejo, da je mogoče vsakega zamenjati. Tudi na TV-ekranih. Ali za njimi. Planet TV, ki tokrat prenaša prireditev, se je že znašla v vrtincu menjav. Na nacionalki pa bo mirno vsaj do naslednje seje programskega sveta. Tam bo eden zagotovo udaril po mizi zaradi sredine parodične uravnoteženosti…