Po psihičnem zlomu je danes triintridesetletni Branko Ilić dobrega zdravja, po koncu študija se bo odselil v Kanado, je po projekciji filma v Vinkovcih povedal režiser filma. Kakšna je bila pot zagrebške skupine Sexa na zahod, kamor se je odpravila pred dobrimi dvajsetimi leti za boljšimi perspektivami, pripoveduje film Kako smo ušli u Europu – slučaj Sexa, ki je bil prejšnjo soboto zvečer v Vinkovcih naslednji na sporedu in je postal zmagovalec v letošnji regionalni konkurenci Dorfa, v kateri sta slovensko muziko zastopala dokumentarca o Otrocih socializma, Zamenite mi glavo, in Silence, Glasbenika s konca sveta. Film o zagrebških noiserockerjih odlikuje drzna montaža, s katero je naseciran njen zvočni upor. Bolj kot z njenimi začetki iz prve polovice osemdesetih let se je režiserka Ines Pletikos posvetila drugi polovici, pravzaprav koncu njihove glasbene kariere. Na prelomu v devetdeseta leta se jim je na podlagi telefonskega pogovora s čikaškim producentom Stevom Albinijem ponudila priložnost, da posnamejo ploščo z njim. Prva in zadnja postaja odprave kvarteta s partnericami v svet je bil in ostal Amsterdam. Po obetavnih uvodnih nastopih po tamkajšnjih skvotih in tudi večjih koncertnih odrih se je z izidom singla njihova glasbena pot sprevrgla v debakel, v neslavni konec. Goli akt sramnih dlak vseh štirih članov zasedbe na ovitku male plošče so amsterdamski skvoterji, anarhisti in ultralevičarji razumeli kot mačističen in seksističen akt ter jih kot nezaželene izobčili iz svoje skupnosti. Njihova usoda spreobrne glasbeni dokumentarec v eksistencialno-filozofsko razmišljanje osrednjih dveh članov, pevca Nika in kitarista Bica, ki sta bila že v rodnem Zagrebu autsajderja, v nizozemski metropoli pa še toliko večja. Tja sta se s skupino preselila z upanjem, naletela pa na preoblečene paradokse (ne)svobode. Iskreni idealizem je izgubil še eno bitko.