Globalna četrtletna raziskava Grayling PULSE, v kateri je sodelovalo 1300 strokovnjakov s področja komuniciranja, med njimi 151 iz Slovenije, Hrvaške in Srbije, je pokazala, da je podjetjem v dobršni meri malo mar za uvajanje družbene odgovornosti v korporativno strategijo. Samo 28 odstotkov jih namreč družbeno odgovornost že vpenja v strategijo, le 15 odstotkov jih ima oblikovano celostno strategijo družbeno odgovornega ravnanja, 26 odstotkov podjetij pa celo nima nobene strategije.

Četudi je anketni vzorec premajhen in razpršen, da bi lahko utemeljeno sodili o umeščenosti družbene odgovornosti in strategiji trajnostnega razvoja podjetij, pa strokovnjaki za korporativno družbeno odgovornost trdijo, da je zavedanje večine podjetij o njenem pomenu zelo nizko, kar med drugim kažejo tudi svetovni okoljski in demografski problemi, ki pa so nenazadnje posledica tudi neodgovornosti nacionalnih politik.

Rešitev iz krize je odvisna od prenove vrednot

Posledic neodgovornega ravnanja in pomanjkanja vizije se je zavedla tudi Evropska unija in zato konec oktobra 2011 sprejela dokument, ki glede družbene odgovornosti nosi zelo jasno sporočilo: Rešitev iz krize je odvisna od prenove vrednot. »Strateški pristop k družbeni odgovornosti je vse bolj pomemben za konkurenčnost podjetij,« poudarja ddr. Matjaž Mulej, gonilna sila na področju družbene odgovornosti v Sloveniji.

Evropska unija zato poziva k spoštovanju zakonodaje in kolektivnih sporazumov med socialnimi partnerji ter k vključevanju skrbi za družbene, okoljske, etične in človeške pravice v poslovanje in osrednjo strategijo v tesnem sodelovanju z deležniki.

Med podjetji, ki so sodelovala v raziskavi, jih 37 odstotkov nameni desetino celotnega proračuna za komuniciranje o dejavnostih na področju družbene odgovornosti, največ dejavnosti, ki jih podjetja opravljajo na področju družbene odgovornosti, pa se usmerja v zaposlene (16 odstotkov), v skrb za ravnanje z odpadki (13 odstotkov) ter v filantropijo in prostovoljstvo (11 odstotkov).

Z lokalne na državno raven

Slednje potrjuje tudi dobra praksa, ki živi v Sloveniji. Goodyear Dunlop Sava Tires je namreč leta 2010 začela projekt Pozor(!)ni za okolje, s katerim srednješolce spodbujajo k ločevanju odpadkov. Začeli so v lokalnem okolju, kjer podjetje deluje, torej v Kranju in Škofji Loki, letos pa je v projekt pristopilo kot partner tudi Ministrstvo za kmetijstvo in okolje, projekt pa se je razširil na celotno Slovenijo.

»V kampanji sodeluje 36 različnih ustanov in skoraj 10.000 mladih, ki jih osveščamo o pomembnosti pravilnega odnosa do okolja. Uspeha zagotovo ne bi bilo, če ne bi slonel na dobrih temeljih in eno ključnih spoznanj pri udejanjanju koncepta družbene odgovornosti v naši družbi je Najprej stori, nato govori. Ob projektu Pozor(!)ni za okolje pa smo se naučili tudi, da ključ do uspeha okoljskih projektov in vključevanja vseh deležnikov leži v partnerstvu,« pravi Ana Verčko Grilec, vodja korporativnih komunikacij. K sodelovanju so namreč povabili ustanove, podjetja in društva, ki so na področju skrbi za okolje in srednješolske populacije večji strokovnjaki od njih. »Ključni pri uvajanju družbene odgovornosti v kateremkoli podjetju so zdravi temelji, iskreni nameni, vpetost v poslovno strategijo podjetja, vizija in nenazadnje vključenost sodelavcev in ostalih relevantnih deležnikov. Predvsem pa zavedanje, da je družbena odgovornost zavezanost za družbene in okoljske potrebe – na dolgi rok.«

Strošek ali preudaren vložek

»Številke, ki jih prikazuje raziskava, so vsekakor nizke, vendar niso nižje od odstotkov, s katerimi je Evropska unija pred dobrim letom povedala, koliko podjetij se vključuje v organizirano gibanje za razvoj družbene odgovornosti. Sodobni poslovni svet je še vedno zelo globoko v kratkoročnih in ozkih kriterijih, ki jih je desetletja zagovarjal neoliberalizem v nasprotju z zahtevami Adama Smitha, ki je v nevidni roki trga videl soodvisnost, ne pa domišljavi občutek neodvisnosti močnih in hudo neprijetni občutek odvisnosti šibkih, ki slej ko prej vodi v odpore in upore, kakršne zdaj vidimo tudi v Sloveniji,« poudarja ddr. Matjaž Mulej. Odpira pa tudi temo, o kateri še vedno govorimo premalo: ali so komuniciranje o družbeni odgovornosti in družbeno odgovorno naravnane dejavnosti, ki posledično zagotavljajo trajnostni razvoj podjetja, stran vržen denar, torej nepotreben strošek, ali koristna naložba.

»Tisti, ki omejujejo svoje pojmovanje družbene odgovornosti na dobrodelnost in komuniciranje o njej, normalno vidijo isto dilemo in pogosto štejejo družbeno odgovornost za strošek, ki zmanjšuje konkurenčnost. Zato moram ponovno spomniti na oportunitetne stroške in koristi. Gre za primerjavo dolgoročne in kratkoročne koristi in naložbe vanjo, ali za primerjavo stroškov, ki jih povzročajo na primer stavke, nezadovoljni in zato izgubljeni odjemalci, nezadovoljni in zato izgubljeni dobavitelji, oboleli in zato socialno podpirani sodelavci in drugi ljudje, uničena in zato neuporabna ali celo nevarna narava, uničeno zaupanje ljudi v vodstvo in zato za vodstvo nevarne težnje ljudskih množic... Preprečiti je bolje kot zdraviti, pravi ljudski rek, ki velja tudi za odnos do ljudi z vrednotami družbene odgovornosti ali brez njih,« je zelo jasen ddr. Matjaž Mulej.