Sir Francis D'Arcy Osborne, britanski veleposlanik pri Svetem sedežu med drugo svetovno vojno, je po enajstletnem službovanju ob odhodu iz Rima marca 1947 strnil svoje opažanje delovanja vatikanskega suverena in rimskega škofa. »Že dolgo tega sem doumel, da je laikom in nekatolikom, pa tudi večini katolikov in duhovščine zunaj Vatikana skoraj nemogoče izoblikovati utemeljeno presojo ali podati avtoritativno mnenje o papeški politiki. Papeževe odločitve so lahko ali celo morajo biti sprejete pod vplivom neštetih neznanih in nevidnih prvin. Še več, samo ozračje v Vatikanu ne prevevata le nadnaravnost in univerzalnost, je tudi štiridimenzionalno in, lahko rečem, izvenčasovno. Na primer, na Savojsko dinastijo lahko gleda kot na medigro in na fašizem kot na incident v zgodovini Rima in Italije. Presoja v stoletjih in načrtuje za večnost, in to dela njegovo politiko neizogibno zagonetno ter sproža zmedo in občasno obsojanje s strani praktičnih in v svoj čas ujetih umov.«

Za uvodno zagonetnost dandanes poskrbijo že mediji, ki papeževo politiko brez razlikovanja vežejo enkrat na Vatikan in drugič na Sveti sedež, kot da sta sinonima, kot sta denimo washingtonska administracija in Bela hiša. Je pa tudi res, da jim pri tem v veliki meri pomaga prepletenost posvetne in duhovne vladavine zadnjega evropskega absolutnega suverena, katerega država se je zmanjšala na nekaj prek osemsto prebivalcev na pol kvadratnega kilometra ozemlja, versko občestvo pa šteje milijardo in dvesto milijonov ljudi po vsem svetu.

Ena od treh neodvisnih mestnih držav

Papeži so v svoji sekularni vlogi več kot tisoč let vladali precejšnjemu delu Apeninskega polotoka, dokler ni papeške države leta 1870 z zemljevida izbrisala zedinjena italijanska kraljevina. Različno obsežna ozemlja v osrednji Italiji, ki jih danes predstavljajo pokrajine Lazio, Umbria, Marche del Emilie-Romagne, so upravljali od leta 756, ko je Pipin Mali najprej s privoljenjem papeža Zaharije odstavil poslednjega merovinškega kralja Hilderika III. in se dal v Soissonsu posvetiti za novega frankovskega kralja. V zameno za papežev blagoslov je začel vojno z Langobardi v severni Italiji in si jih pokoril, osvojeno ozemlje Ravenskega eksarhata pa podaril papežu Štefanu II., s čimer je postavil temelje Papeški državi.

Ta je potem stoletja ostala edinstvena enklava, utemeljena na Cerkvi in s papežem kot poglavarjem, ki ni bil dolžan biti lojalen nobenemu sekularnemu vladarju. Z izjemo dominantne vloge klera je bila politična zgradba Papeške države podobna ostalim v okoliški Evropi. Do sredine 19. stoletja, ko jo je že močno pretresala pomlad narodov in zahteve po ločitvi Cerkve in države, spodbujene že s francosko revolucijo in Napoleonovimi osvajanji, je štela okoli tri milijone prebivalcev, od katerih jih je le slaba šestina živela v mestih, največ seveda v Rimu, okoli 150.000, zatem pa v Bologni, blizu 70.000. Razvojno zaspana je ostajala izrazito kmetijska, socialne in gospodarske temelje pa je vzdrževala prek prispevkov romarjev, ki so bili glavni vir tujega kapitala.

Italijanska aneksija Papeške države in samega Rima je pomenila konec papeževe posvetne oblasti, ne pa tudi vrhovne oblasti v rimskokatoliški cerkvi, ki jo je upravljal iz prostovoljnega ujetništva v Apostolski palači v Vatikanu oziroma s Svetega sedeža oziroma Svete stolice. To je dajalo Svetemu sedežu po mednarodnem pravu status pravne osebe, ki je lahko sklepala meddržavne sporazume in takšne februarja 1929 podpisala tudi z Italijo. Slednja je priznala suvereno državo vatikanskega mesta kot trajno nevtralnega območja in s tako imenovanimi lateranskimi pogodbami urejala tako komunalne podrobnosti kot eksteritorialni status papeževe poletne rezidence v Castel Gandolfu; in še dobrega ducata zgradb v Rimu, ki niso del vatikanskega državnega ozemlja, a jih je mogoče primerjati z diplomatsko-konzularnimi predstavništvi. Ta status ima tudi območje severno od Rima, kjer so postavljeni oddajniki radia Vatikan, ki je s štirimi kvadratnimi kilometri precej večje od Vatikana.

Sveti sedež tako polnopravno predstavlja Katoliško cerkev in državo Vatikan, ki mu je podrejena v svojstvenem vazalnem odnosu, in je mednarodni subjekt za oba naslova. Tuja diplomatska predstavništva so tako akreditirana pri Svetem sedežu in ne pri mestni državi Vatikan, pri čemer so locirana zunaj vatikanskih zidov, ki predstavljajo njene meje. Zanje velja tudi posebno pravilo, namreč da veleposlanik pri italijanski državi ne more biti hkrati veleposlanik tudi pri Svetem sedežu. Svojevrsten spor s slednjim si je zakuhala Velika Britanija, ki je namestila oba veleposlanika v isto zgradbo v Rimu.

Vatikan je ena od le treh današnjih neodvisnih in suverenih mestnih držav – drugi dve sta Monako in Singapur. V teoriji mednarodnega prava pa je do neke mere sporno, ali je država, saj je edini primer ozemlja s posebnim statusom, ki ga upravlja verska skupnost. Pravoslavni menihi na grški gori Atos se denimo imajo za avtonomno državo, a jim tega mednarodno pravo ne priznava, podoben pa je tudi položaj Suverenega malteškega viteškega reda z ozemljem v dveh rimskih palačah. Tisti, ki Vatikanu odrekajo državnost, to utemeljujejo s »pomanjkljivostmi«, namreč da je premajhen za kakršnokoli gospodarsko samozadostnost in da nima stalnega prebivalstva.

Ni davkov, carin, dohodnine

Za razliko od drugih držav, kjer so prebivalci njihovi državljani po dveh načelih – jus sanguinis, torej rojeni državljanu določene države, in jus soli, rojeni na ozemlju države – je državljanstvo Vatikana dodeljeno kot jus officii oziroma na temelju zapolnitve določenega položaja na sedežu rimske škofije. Običajno s koncem službovanja državljanstvo tudi izgubijo, zato pa po drugi strani državljanstvo dobijo najožji sorodniki takšnega vatikanskega državljana, če živijo skupaj z njim. Vsakdo, ki izgubi vatikansko državljanstvo in nima kakega drugega državljanstva, pa avtomatično postane državljan Italije.

Vatikansko državljanstvo po novem zakonu, ki ga je sprejel Benedikt XVI., zajema štiri kategorije, in sicer poleg samega papeža še kardinale v Vatikanu, aktivne diplomatske predstavnike Svetega sedeža ter vodje vatikanskih uradov in služb. Oblikovan je tudi nov status uradnega prebivalca Vatikana, to je posameznikov, ki prebivajo v Vatikanu, a niso njegovi državljani. Po podatkih iz lanskega leta je imel Vatikan nekaj prek 800 prebivalcev, od tega jih je imelo državljanstvo zgolj 220. Je pa hkrati imelo vatikansko državljanstvo 572 ljudi, a so preostali živeli in delali drugje kot apostolski nunciji in drugo diplomatsko osebje. Od okoli 2400 laikov, ki delajo v Vatikanu, jih velika večina živi zunaj vatikanskih zidov in so zvečine tudi italijanski državljani. Posledično je Vatikan stoodstotna katoliška država s stoodstotno pismenostjo. Formalno nima uradnega jezika, a za razliko od Svetega sedeža, ki v dokumentih zvečine uporablja latinščino, v svojih uradnih dokumentih uporablja italijanščino.

Ne glede na to, da je papež tudi absolutni posvetni vladar, posvetno oblast dejansko izvajajo še nekateri drugi organi, ki jih imenuje papež in jih lahko tudi kadarkoli odpokliče. Najpomembnejši je državni tajnik rimske kurije, ki ga v medijih včasih primerjajo z zunanjim ministrom. Njegov mandat je sicer vezan na vladavino posameznega papeža, vendar ga lahko novoizvoljeni papež ponovno imenuje. Poleg tega je pomembna tudi funkcija guvernerja (governatore) vatikanskega mesta, ki ga – pogojno – včasih imenujejo župan Vatikana. Vatikan ima poleg znamenite švicarske garde, ki je osebna papeževa straža, tudi lastno policijo Corpo della Gendarmeria, ki šteje okoli 130 pripadnikov. Ta deluje znotraj zidov in v zgradbah, ki jih ima Vatikan v Rimu, medtem ko na samem Trgu svetega Petra sodeluje z italijansko policijo.

Sodišča v Vatikanu se pretežno ukvarjajo s cerkvenimi zadevami, pregon kaznivih dejanj pa praviloma prepuščajo Italiji. Vatikansko mesto sicer ima zapor, ki pa se ne uporablja več. Redke obsojence pošljejo na prestajanje kazni v Italijo na stroške Vatikana. Če se storilec kaznivega dejanja, ki ga je storil na ozemlju Italije, zateče v Vatikan, ga je ta dolžan izročiti italijanskim oblastem, če je storjeno kaznivo dejanje kaznivo tudi po pravu, ki velja v Vatikanu. Enako velja, če se storilec zateče v katero od stavb z ekstrateritorialnim statusom.

Zakonodajno telo v Vatikanu je sedemčlanska papeška komisija za državo Mesto Vatikan, ki jo za pet let imenuje papež, ki tudi odobri njene odločitve. Izvršna oblast je v rokah governatorata vatikanske države, ki mu načeluje predsednik papeške komisije za Vatikan, prek raznih uradov pa se osredotoča na takšna vprašanja, kot so lokalna varnost, transport in finance. Ko gre za vojaško obrambo Vatikana, ki nima lastne vojske, je ta zaupana italijanski državi. In medtem ko je glavna mednarodna dejavnost skupaj z globalnim vplivom in sodelovanjem v številnih mednarodnih organizacijah, vključno z Združenimi narodi, domena Svetega sedeža, je tudi sam Vatikan član ali opazovalec v nekaterih izmed njih, na primer mednarodnem združenju telekomunikacij, Interpolu, svetovni organizaciji za intelektualno lastnino, univerzalni poštni uniji in podobno.

Svojevrstno nekomercialno vatikansko gospodarstvo podpirajo prispevki katoliških škofij z vsega sveta, prihodke pa pridobiva tudi s prodajo poštnih znamk, kovancev in publikacij ter od turistov, ki obiščejo vatikanski muzej. Dohodki in življenjski standard laičnih delavcev in uslužbencev so primerljivi z običajnimi v Rimu. V samem Vatikanu ni davkov niti carin, kot tudi ne davka na dodano vrednost ali odmerjanja dohodnine. Ločena proračuna Svetega sedeža in vatikanske mestne države sta leta 2011 beležila nasprotne rezultate. Prvi je svoje javne finance spravil v opazen primanjkljaj skoraj 15 milijonov evrov, medtem ko je drugi beležil presežek v višini 21,9 milijona evrov. O tem, kako se evri na Svetem sedežu in v Vatikanu pretakajo, pa v širši javnosti resnično vlada zmeda, še posebej, odkar se je vatikanska banka – uradno Inštitut za verska dela – zapletla v stečaj banke Ambrosiana, Vatikan pa pristal na ameriškem seznamu pralnic denarja.