Kako pomembno za državo je nemoteno delovanje sistema zvez, se je pokazalo v primeru, o katerem smo že poročali. Ljubljansko okrajno sodišče je na naslov Republika Slovenija, Predsednik Vlade Republike Slovenije, Janez Janša, Gregorčičeva ulica 25, 1000 Ljubljana, 3. decembra lani s priporočeno pošto poslalo dopis, v katerem je premierju predlagalo, naj direktorja Sove za potrebe njegovega zaslišanja na sodišču odveže molčečnosti. Pošta se je na sodišče vrnila 24. decembra. Ko so s sodišča naslovniku na isti naslov isti dopis vnovič poslali 28. decembra, se jim je kot bumerang vrnil 17. januarja; v obeh primerih je odtisni poštni žig pričal, da naslovnik pošiljke ni prevzel. Na sodišču so se nato v premierjevi pisarni pozanimali, kaj se dogaja, tam pa so jim predlagali, naj predsedniku vlade dopis faksirajo. Ko so to storili, jih je premierjev kabinet prijavil zaradi kršenja zakona o tajnih podatkih. Spor so nato nekako zgladili, a štorija opozarja, da bi komunikacijska izolacija predsednika vlade znala imeti tudi tragične posledice – kršenje državne tajnosti, po domače rečeno izdaja, je tako huda stvar, da so zaradi nje že marsikoga poslali sedet. Ali postavili pred zid. Sodnica okrajnega sodišča, ki je neuspešno pisala predsedniku vlade, jo je tako še dobro odnesla.

A zakaj, zakaj predsednika vlade na njegovem uradnem naslovu uradna pošta ne doseže? Če ne gre za to, da jo zmikavti izmaknejo iz poštarjeve torbe, ali morda predsednik vlade ne hodi v službo? Iz tega bi lahko nastale sitnosti, kajti zakon o delovnih razmerjih, čeprav zdaj že reformiran, velja tudi zanj: kdor tolče »plave« pet dni zapored, se znajde na cesti. Ni si mogoče zamisliti bolj bizarne situacije od te, ko bi opozicija, že vsa izčrpana od konstruktivnih nezaupnic, lepega dne ugotovila, da premierja ni več – ne zato, ker bi ga spodnesli v parlamentu, ampak zato, ker je več dni zapored neupravičeno izostajal z dela in ga je delodajalec, Republika Slovenija, vrgel na cesto.

Ker smo s preiskavo ugotovili, da premier Janša redno hodi v službo – kar lahko tudi občutimo, saj vsaj dan koga odstavi ali na novo imenuje – kot zadnja možna razlaga ostaja le še njegovo tajništvo: ali so z ZUJF-1 tudi njega ukinili, pa tega ni nihče opazil, ali pa gospe, ki delata pred vrati njegove pisarne, predsednika vlade ne opozorita, da je zanj dospela priporočena pošta – »Dobro jutro, gospod predsednik, poštar je tole prinesel za vas, tukaj, prosim, vpišite dan in mesec z besedo in podpišite prevzem.« No, ZUJF se premierjevih tajnic preverjeno ni dotaknil, to, zakaj ravno takrat, ko se oglasi poštar, vedno fotokopirata v drugem prostoru, pa bo treba še raziskati. Če bo taka preiskava sploh še potrebna… Čisto zanesljivo namreč vemo, da je na naslov predsednika vlade po dopisu ljubljanskega sodišča prišla vsaj še ena uradna pošta, ki tudi ni našla poti do naslovnika. Vemo, ker smo, roko na srce, tudi sami v to kalvarijo malce vpleteni. Že dolgo je tega, kar smo od komisije za preprečevanje korupcije zahtevali, naj nam izroči tonske posnetke zaslišanj Zorana Jankovića in Janeza Janše o njunem premoženjskem stanju, kakor tudi pisna pojasnila, ki sta jih zaslišana o tem podala kasneje. Oba dokumenta sta namreč, tako trdimo, informaciji javnega značaja! Komisija je, takšen je pač postopek, Jankovića in Janšo pisno pozvala, naj se izjasnita, kaj si mislita o tej zahtevi. Janković je bil ekspeditiven: zahtevo je gladko zavrnil, trdeč, da je o poročilu komisije sprožil sodni spor, zato dokumenta, ki sta bila podlaga za nastanek poročila, ne moreta biti javna, dokler o sporu ne odloči sodišče. Komisija je nato našo zahtevo zavrnila, mi smo se pritožili na višjo instanco in na njeno odločitev še čakamo... V Janševem primeru pa so se zadeve zapletle, ker mu dopisa, ki mu ga je poslala komisija v urad predsednika vlade, Pošta ni mogla vročiti – po desetih dneh se je kot neprevzet vrnil na komisijo, ker »naslovnik na Vladi RS nima hišnega predalčnika«.

Tako se je razkrilo jedro problema. Ne tajne službe, ne neopravičeno izostajanje z dela, ne tajnice in ne fobija pred dokumenti, s katero nekateri razlagajo kronično Janševo nedostopnost za poštarje (in pri tem spregledajo, da gre za največjega zbiralca dokumentov vseh časov), niso razlog za to, da predsednika vlade poštne pošiljke ne dosežejo. Razlog je, da v službi nima hišnega predalčnika.

Zadevščina neizbežno zahteva strokovno razlago. Vročitvi uradnih dokumentov se načeloma ni mogoče izogniti. Premeteni birokrati so namreč vložili mnogo časa in znanja, da so po številnih slovenskih zakonih (zakon o poštnih storitvah, zakon o kazenskem postopku, zakon o splošnem upravnem postopku itd.) posejali kaveljce, ki državi zagotavljajo, da so njeni dokumenti prej ali slej, tako ali drugače vročeni državljanu. Če je pošiljko treba vročiti osebno, njenega naslovnika pa ni nikoli »doma«, če pošiljke ne prevzame na pošti ali če ni nikjer nikogar, ki bi bil pošiljko dolžan sprejeti, jo Pošta vroči fiktivno, tako, da jo poštar odloži v hišni predalčnik. O tem se je lahko prepričal vsakdo, ki je iz svojega hišnega predalčnika že vlekel kakšen njemu neljubi dopis, pa čeprav je bil pol leta odsoten z naslova, na katerem prebiva, odrasli člani njegovega gospodinjstva ali pooblaščenci za prevzem pošte pa so se medtem zdravili po sanatorijih.

Hišni predalčnik je kot osebni dokument – moraš ga imeti! Zaplete pa se, ko vam pošto pošiljajo na vaš službeni naslov, saj na predalčniku ni vašega imena, ampak nosi ime podjetja ali ustanove, v kateri je naslovnik zaposlen. Recimo – Vlada Republike Slovenije. In zato Republika Slovenija takrat, ko piše predsedniku Vlade Republike Slovenije Janezu Janši, Janezu Janši na naslovu Vlade Republike Slovenije, Gregorčičeva 25, Ljubljana, ne more vročiti pošte. Tam on pač nima svojega hišnega predalčnika.

Kot zmeraj pa se tudi tokrat izkaže, da za najbolj komplicirane probleme obstajajo enostavne rešitve – Janša potrebuje osebni hišni predalčnik, ki ga bo lahko namestil na vladi, v parlamentu ali v katerikoli drugi organizaciji, v kateri bo v prihodnje začasno ali trajno združeval delo in sredstva. Prenosljiv in zato majhen »kaselc«, ki ga bo mogoče namestiti pred vhodom v poslovne prostore, v katerih bo Janša delal, ker potem tudi tajnice ne bodo v zadregi, ko se bo oglasil poštar – po izteku roka za prevzem pošiljke jo bo poštar lahko odložil v ta predalčnik.

Ker motnje v sistemu zvez, kot smo jih tukaj obravnavali, niso v korist Slovenije in ker si ne znamo predstavljati, da bi morali predsednika republike, državnega zbora, člane diplomatskega zbora, predsednike evropske komisije, evropskega parlamenta, Evropske ljudske stranke, škofe..., vse, ki jih pač pogosto srečuje nekdo, ki je predsednik vlade, poslanec ali šef parlamentarne stranke, prositi, naj ga opozorijo, da ga v njegovi pisarni čaka neka uradna pošta, sprožamo državljansko pobudo za zbiranje prostovoljnih prispevkov in solidarnostni nakup hišnega predalčnika za gospoda Janeza Janšo. Naš favorit je model, kot ga predstavljamo na priloženi fotografiji.