Sam verjamem, da so to krasno opojno žalost pred davnimi leti, med svojim nikdar končanim begom, neprestano sanjajoč o domu, miru, spokoju in neprestano žalujoč za nečem in za nekom, Židje raznesli s seboj po obalah Sredozemlja, jo odnesli do Lvova in do Odese, do Gdanska in do Prage, z njo košček za koščkom okužili Evropo in tako iz Evropejcev naredili Evropejce, otožne romarje v lastnem domu, večno hrepeneče po obljubljenih deželah.

In ker so Židje nekoč to isto žalost prinesli tudi v Bosno, tja, kjer je trčila ob turški merak in prostodušno slovansko dušo, da bi lahko postala sevdah, žalost, namenjena zdravljenju žalosti, so pesmi Yasmin Levy danes tudi moje pesmi, čeprav ne razumem njenih besed. Zato, ker je njena žalost neskončno podobna moji žalosti, ker jo tako, kot jo čuti in ljubi ona, čutim in ljubim tudi jaz.

Ne spomnim se več, po kakšnem naključju sem naletel na Yasmin in njen čarobni tožeči glas, a spomnim se, kako se me je dotaknilo močno, neizrekljivo čustvo, ki ga je ta glas nosil v sebi. Zvenela je namreč kot daljni odmev mojega nezavednega, kot glas nečesa, kar je nekdo pred stoletji vsadil vame in se je zdaj prebudilo, se mi razkrilo, me zabolelo. Zabolelo tako prijetno in tako nežno skeleče, kot bolijo nejasni otroški spomini, polni ljubih pokojnikov.

Glasba ima pač to neverjetno moč, da lahko z njo čustva potujejo skozi čas in nas za trenutek povežejo z davno minulim ter nam prenesejo sporočila, veliko globlja od tistih, ki nam jih prenašajo besede, in ko nas tako neposredno poveže s svetom, iz katerega smo postali, nas zapelje globoko v nas same.

A tisti poznozimski večer se je v dunajskem Konzerthausu zgodilo več kot le glasba, saj je na oder, pod mogočne baročne lestence, pod te neme pričevalce mogočnosti in razkošja izginulega sveta, ki se je od Dunaja nekoč raztezal vse do južnih evropskih meja, stopila še ena izjemna pevka in je zadonel še en omamen glas, glas Natashe Atlas. Belgijka egiptovsko-britanskih korenin je v dvorano, polno preteklosti, prinesla drugo polovico očarljive simbolike, predvsem pa je prinesla občutenje velikega in pomembnega dela trenutne evropske resničnosti, občutenje trajnega razočaranja.

Razočaranje Natache Atlas je razočaranje zavrnjenih, nesprejetih in tujih. Arabski svet, ki se na tako lepo zveneč način zrcali v njenih pesmih, se je skozi zgodovino navpil toliko evropskega, a vedno znova prihajal do bolečega spoznanja, da ostaja v očeh Evrope neevropski, zamejski, barbarski. In Evropa pred njim še danes, namesto da bi se mu odprla, v strahu trepeta in se pred njim zapira kakor pred krvoželjnim osvajalcem.

To razočaranje bi vsem nam, ki smo živeli in še vedno živimo tik za obronki vidnih in nevidnih evropskih meja, moralo biti tako bližnje, tako znano in predvsem zlahka prepoznavno, a tudi nam je svet Natache Atlas eksotičen in oddaljen, tudi nam se zdi, da njen glas prihaja od zunaj, saj smo od Evrope posvojili njeno vzvišenost in tudi njen strah, misleč, da nas bo to naredilo bolj evropske. In zato tudi mi zdaj skupaj z Evropo odklanjamo občutenje žalosti Židov in razočaranja Arabcev, tudi mi se trudimo ne biti žalostni in ne biti razočarani, ker smo se nekoč nekje od nekoga pustili prepričati, da to ni naša žalost in da to ni naše razočaranje.

In najbolj žalostno in najbolj razočaranja vredno je, da pri tem ne vidimo, da bomo Evropi, ki ne čuti žalosti Židov in ne razume razočaranja Arabcev, tudi mi sami, takšni, kot smo, vedno ostali nerazumljivi in tuji, ker bo takšna Evropa ostala Evropa izločanj in izključevanj, razdružena, nepovezana Evropa, ki jo bodo združevali le pakti, povezovali pa le nizkocenovniki.

Koncert Natache Atlas in Yasmin Levy na Dunaju je bil seveda samo koncert, a bil je koncert, na katerem je lahko človek med drugim začutil tudi vse tisto, kar manjka današnji Evropi, da bi naposled le postala Evropa vseh nas, v katerih vedno znova nekdo odkriva nekaj tujega, pa naj bo to nekaj balkanskega, turškega, židovskega ali arabskega.

Bil je koncert, ki je na najlepši možni način razkril, da je tragičnost današnje Evrope morebiti skrita tudi v tem, da so mnoga njena čustva neevropska.