Problem našega stoletja pa ni kolektivna identiteta: to je bil problem 19. in 20. stoletja, ko so se individualne identitete trpale v kolektivne. Globalizacija, tehnološka revolucija in preobrazba človeške vrste v rod potrošnikov so medtem dokončno opravile s kolektivno identiteto. Vprašanje se zato ne glasi več »Kdo sem?«, ampak »Kdo si?« oziroma kako temu potrošniškemu »skupnemu posamezniku« vrniti njegovo individualno identiteto.

Problem pri tem ni, zakaj – kajti odgovor je vselej isti: zaradi kanaliziranja moči in nadzora – ampak kako: kako po uspešni vzpostavitvi »kulture enakih« organizirati ekonomsko moč nad vsakim posameznim potrošnikom, fizično nesposobnim, da bi imel vse, o čemer so ga prepričali, da to potrebuje. Kot na primer tisto, ko vam spletni mogočneži brez vaše vednosti ustvarijo osebni profil za potrebe »personalizirane« ponudbe. Toda takšna konstrukcija osebne identitete se je izkazala za nov problem, saj je ponudba osebnih identitet na trgu preprosto prevelika: teoretično ima vsakdo lahko karkoli in je lahko kdorkoli.

Slavni ameriški sociolog Robert Merton, avtor klasičnega dela o individualni identiteti The Role-Set: Problems in Sociological Theory, je že leta 1957 opozoril, da je individualna identiteta sociološka iluzija, saj vsak fizični človeški posameznik deluje na več družbenih ravneh z več družbenimi statusi in vlogami oziroma z več takšnimi, hm, individualnimi identitetami. In kakor je bilo njihovo trpanje v kolektivno identiteto od nekdaj nasilno, tako je danes – ko je teh, kakor se reče, družbenih ravni, statusov in vlog v resnici nešteto – vsaj enako nasilno trpanje poslušnih »enakih« v lastne »personalizirane« identitete.

Zadevo je, kot v starih časih, najlažje pojasniti z basnijo. Recimo, da ne govorimo o ljudeh, ampak o govedu. Recimo torej, da ste govedo na farmi v južni Romuniji. Zaradi lažjega nadzora nad družbenimi procesi v vaši goveji skupnosti vas strpajo v kolektivno identiteto in vpišejo kot romunsko govedo, za uho vam zataknejo ploščico, dobili ste ime in priimek ter nacionalno in versko pripadnost. Seveda ste povsem enaki kot govedo v Urugvaju ali na Kitajskem, toda ploščica na ušesu pravi, da ste romunsko govedo pitane veroizpovedi: smisel vašega življenja je, da se žrtvujete za človeka in umrete pod mesarskim kijem.

Seveda imate več družbenih statusov in vlog, kot govedo ste lahko za razplod, za transport, za oranje ali za klanje, prav tako imate tudi nekakšno rudimentarno individualno identiteto, recimo posebne lise na koži ali nekakšno nejasno hrepenenje po pašnikih pod planino, toda posredniki politične in ekonomske moči so vas prepričali, da ste namenjeni za klanje in da sta vam do takrat ljubša varnost hangarjev in okus kostne moke z aditivi in antibiotiki. Kot fizični posameznik ste tako določeni z jasno kolektivno in precizno opredeljeno individualno identiteto.

Potem vas nekega dne odpeljejo iz hangarja in svoje bedno življenje končate pod mesarskim kijem. Vaše meso je odkupilo podjetje za prodajo mesa iz Nizozemske in ga preprodalo nekemu drugemu podjetju s Cipra. Ciprčani so vaše meso fakturirali svojim partnerjem iz francoske mesne industrije Spanghero, ti pa so ga v hladilnicah prodali naprej tovarni Comigel iz Luksemburga. Iz Luksemburga je vaše meso končno pristalo v mesnopredelovalnih obratih švedske tovarne Findus, ki ga je zmlela v mleto meso, naredila pripravljene lazanje in jih dostavila švedski trgovski verigi, ta pa jih je izvozila v Francijo in Veliko Britanijo. Vprašanje na koncu se seveda glasi: Kdo ste?

S tem vprašanjem se sicer ukvarja filozofija, ker pa gre tu za basen, torej za živali, se s tem filozofskim vprašanjem ukvarja evropska komisija za varstvo potrošnikov. In njena rutinska inšpekcija v britanskih trgovinah je na presenečenje mnogih odkrila, da je v Findusovih lazanjah pravzaprav – irsko konjsko meso.

Kako in kdaj natančno ste na poti od hangarjev na jugu Romunije do trgovin na severu Londona iz romunskega goveda postali irski konj, nista nikoli zanesljivo ugotovili ne filozofija ne inšpekcija, razen tega, da so z DNK-analizo vašega vzorca iz Findusove lazanje zanesljivo ugotovili, da ste konj. Zaradi vsega tega bo na koncu izbruhnil velik škandal, saj so nekje popustili dotlej zanesljivi kanali za posredovanje moči in nadzora, priložnostno predstavljeni kot mehanizmi za varstvo potrošnikov.

Potrošnikov namreč – in to je pravi trenutek, da se vrnemo na začetek zgodbe – ne skrbi toliko njihova kolektivna identiteta kot individualna identiteta mletega mesa v lazanjah na mizi: ni problem to, da so oni izpadli konji, ampak to, da bi vi morali biti govedo. Vaše identitete, dojeli ste, ne določa analiza DNK, ampak deklaracija posrednika moči, nadzora in zaščite: vi ste preprosto to, kar oni jedo. Oni pa, kot vemo – in to je približno nauk te basni – jedo govno.