V zadnjih mesecih je odhajajoči predsednik vlade poskrbel, da bo njegov politični in ekonomski vpliv trajal še globoko v naslednje obdobje; nemara kar do takrat, ko namerava ponovno prevzeti oblast. Vsak dan in na očeh javnosti potekajo kadrovske zamenjave: slabi kadri (in nekateri dobri) se ekspresno in brez kriterijev zamenjujejo s še slabšimi z ustrezno partijsko izkaznico. Tak, samo nekoliko bolj bizaren, je tudi primer Janševe hčerke, ki je dobila mesto vodje projekta zato, ker je edina izpolnjevala kriterij, da ne izpolnjuje nobenega kriterija.
Ampak to od Janše pričakujemo in nas ne preseneča. Samo bolj brez sprenevedanja poteka, kar je posledica tega, da se mu mudi in ne more poprej osebno in strokovno diskvalificirati vseh tistih, ki jih želi zamenjati. Bolj sem pri tem ropanju položajev vsakokrat znova razočaran nad tem, kako se odzivajo tisti, ki bi ga morali po službeni dolžnosti preprečiti, in mediji. Molčijo ali pa preračunavajo, koliko denarja davkoplačevalcev bo nova oblast porabila, ker bo morala izplačati po šest ali dvanajst plač ekspresno zaposlenim Janševim sopotnikom, če se jih bo sploh drznila znebiti. Nobenega mnenja nisem zasledil, ki bi jeznim državljanom sporočalo: pomirite se, obstajajo postopki in kriteriji, in če so bili kršeni, bodo zaposlitve razveljavljene brez finančnih posledic za državo. Če se že ne more oglasiti uradna oseba – ali res ni nikogar med pravniki ter upokojenimi pisci zakonov in sodniki, ki bi nam vlil nekaj upanja, da zlorabe pooblastil in nepotizem ne morejo ostati nekaznovani?
Upal sem, da se bo opozicija, ki se pripravlja na prevzem oblasti, za svoj sramotni molk odkupila s koalicijsko pogodbo, v kateri bo razglasila, da bo odpravila posledice preteklih in nedavnih ropanj. Da si bo vzela čas za to, pa čeprav ne bo dolgo na oblasti. Še ena zmota.
Dogovor o sodelovanju strank nove koalicije, ki smo ga spoznali ta teden, sporoča prav nasprotno: da namerava nova koalicija ostati na oblasti ves preostali mandat in da se ne namerava ukvarjati z ropanjem države iz prejšnjih obdobij.
Da želi ostati na oblasti do konca mandata, dokazuje dolg seznam ciljev in aktivnosti, ki sega vse od slabe banke do urejanja področja dimnikarskih storitev. Naštevanje podrobnosti brez vizije, kakšno državo hočemo imeti, je identično vsem dosedanjim programom in podpisala bi ga tudi katerakoli druga koalicija – in ga tudi že je. Kakor da pisci niso zaznali, da državljani na ulicah in njihovi podporniki zahtevajo tako spremembo glavne poti kot tudi posameznih ciljev. Da pričakujejo sistemski odgovor na razmah roparskega kapitalizma in zavrnitev neoliberalnih pritiskov Evropske unije, ne pa zguljene fraze o vzpostavljanju »ravnotežja solidarne in konkurenčne države«. Da zahtevajo, da staro ropanje države ne zastara in se novo ropanje prepreči.
Ker pri slednji zahtevi dokumentu nočem delati krivice, bom iz njega prepisal dogovor strank, da je treba poenostaviti »ureditev odvzema protipravno pridobljenega premoženja s ciljem večje učinkovitosti«. Kar verjetno pomeni, da je taka možnost že ves čas obstajala in da je bil problem le v tem, da je nismo uveljavljali.
To seveda ne drži. Past tiči v besedici »protipravno«, zakonita kraja je okej. Kaj pa protipravni pravni predpisi in nezakoniti zakoni, ki jih pišejo ali narekujejo oblastniki, da bi nato lahko zakonito kradli? Ali pa korupcija, ki je na sodišču praktično nikoli ni mogoče dokazati? Ali ne bi kazalo obrniti dokaznega postopka: od tega, da mora država posamezniku dokazati, da je kradel, do tega, da mora posameznik davčnemu uradu dokazati, kako je prišel do svojega premoženja?
Program prihajajoče oblasti nima stika s časom, v katerem je nastal. Za razliko od Janše, ki si je zastavil cilj, da bo premaknil celotno družbo v desno, in potem to tudi vestno izpolnjeval, je program prihajajoče oblasti brez vizije, brezbarven in prazen. V času krize in protestnikov, ki pretijo z revolucijo, samo reciklira zamisli prejšnjih vlad, ki so se bile obsedene z idejo, da je kapitalizem dokončno zmagal. Program ne vsebuje ničesar, kar bi ustvarjalo vsaj iluzijo, da nova oblast razume probleme, ki pestijo večino državljanov, in da je pripravljena razmisliti o novi poti. V takem programu zveni omenjanje solidarnosti in pravičnosti kot ceremonialno zaklinjanje, ki ga nihče ne jemlje resno. Besedilo, ki bi ga brez težav podpisal tudi Janša, dokazuje tisto, kar protestniki trdijo ves čas: da je med strankami v parlamentu več podobnosti kot razlik in da je zato nujno, da ljudje na volitvah odločijo, ali jim še zaupajo.
Medtem ko je Janševa oblast protestnike vsaj opazila, saj jih je zmerjala z zombiji, jih je nova povsem spregledala. V dokumentu, napisanem s petdeset tisoč znaki na tridesetih straneh, jih ne omenja niti z besedico. To lahko razumem. Če bi jih omenila, ne bi mogla mimo njihove trditve, da je tudi nova koalicija nelegitimna in da mora omogočiti čimprejšnje volitve.
