Da bi mojo agonijo pred obetajočim se prizorom še nekoliko podaljšal, je začel pojasnjevati, da je Afrika na Zahodu prezentirana bodisi kot »osrčje teme«, kjer vladajo revščina, bolezen, lakota in vojne, bodisi kot vznikajoči feniks, kjer je mogoče praktično vse. »Iz nič lahko postaneš milijonar. Stavim, da česa takšnega še nisi videla!« Iz spodnjic je kakor v cirkuškem prizoru na plano privlekel ... ne svoje moško bogastvo, temveč denar. Šest, sedem tisoč evrov v lokalni valuti. V pristanišče, kjer je izbira rabljene pločevine največja, je prišel kupit potniški kombi. »Mercedes ali pa toyota najbolje prenašata naše luknjaste ceste,« se je zarežal s temno rožnatimi dlesnimi, si potegnil hlače navzgor, zapel zadrgo in odvihral svojim sanjam naproti.

Impresivni odstotki

»Kontinent gre po nakupih« in »Afrika raste« sta bila naslovljena pred meseci objavljena prispevka v časniku The Economist o Afriki. V njiju je govor o novem afriškem srednjem razredu, ki si lahko privošči ne samo telefone, televizorje, motorna kolesa, uvožena iz Kitajske, temveč tudi zasebna vozila, tisti bolj ambiciozni pa očitno celo kombije, tovornjake, avtobuse, s katerimi prevažajo bodisi potnike bodisi pesek, mango in podobno. Afrika naj bi bila, sodeč po poročilih vplivnih finančnih časnikov, torej investicijska priložnost. Medtem ko se na Kitajskem gospodarska rast umirja in se svetovne ekonomske sile borijo za preživetje, afriške države dominirajo na seznamu najhitreje razvijajočih se držav. Zambija s 7,38-odstotno rastjo je na dvanajstem mestu, Mozambik na desetem, Etiopija na osmem, Angola z 10,5-odstotno rastjo na tretjem, Niger s 15,5-odstotno rastjo pa velja za najhitreje razvijajočo se državo na svetu.

Rekordne številke na prvi pogled res delujejo optimistično, vendar le, dokler napovedi o »gospodarskem čudežu« ne pogledamo pod lupo. Gospodarska rast, še posebej v afriškem kontekstu, ne pomeni vedno tudi znižanja stopnje revščine. Zastavlja se torej vprašanje, v kolikšni meri je rast distribuirana med različne gospodarske sektorje in ali je prevedena v jezik, ki ga razumejo tudi navadni ljudje.

Nikakršna skrivnost ni, da je afriška gospodarska rast v zadnjih letih posledica dviga cen na globalnem trgu. Afriške države so največje izvoznice surovin, Kitajska, vzhodnoazijske države, pogosto imenovane »vzhodnoazijski tigri«, torej Južna Koreja, Tajvan in Singapur, ki so razvile uspešno proizvodno industrijo, pa njeni največji odjemalci. Trgovanje s Kitajsko je po poročilih Afriške razvojne banke leta 2000 obsegalo 9 milijard ameriških dolarjev, leta 2011 že 160 milijard, za leto 2012 je bil predviden obseg 200 milijard. Od leta 2009 je Kitajska največja partnerica Afrike, saj očitno neposredno financiranje, ki ga prakticira kitajska vlada, afriškim vladam najbolj ustreza.

Poleg Kitajske in »vzhodnoazijskih tigrov« je Afrika zadnja leta začela intenzivneje trgovati tudi z zalivskimi državami. Te iz Afrike uvažajo kmetijske pridelke in investirajo v afriško obdelovalno zemljo. Čeprav investicije niso tako visoke kot v primeru Kitajske, so zalivske države leta 2011 v Afriko še vedno investirale petkrat več kot leta 2002. Precej podobno je z državami svetovnega juga, ki danes predstavljajo 10 odstotkov tujega kapitala v Afriki, in Brazilijo, ki se bolj kot v gospodarskem z Afriko povezuje v političnem smislu. Brazilija ima danes na kontinentu 37 veleposlaništev, več kot jih je kdajkoli imela nekdanja kolonizatorka Velika Britanija, spet zaradi gospodarskih interesov. Čeprav brazilske investicije, ki večinoma temeljijo na zasebnem sektorju, predstavljajo le majhen odstotek v primerjavi s Kitajsko, se je njihov delež od leta 2001 do 2009 več kot potrojil.

Tovrstne pozitivne zgodbe o Afriki so statistično preverljive, vendar utegnejo biti tudi zavajajoče. Na Forumu za afriški razvoj, ki je lani potekal na Šoli za orientalske in afriške študije Univerze v Londonu, se je Patricia Daley z oxfordske univerze spraševala, komu afriška gospodarska rast zares koristi. Čeprav vzorec gospodarske rasti kaže znamenja širitve, predvsem v smislu izobraževanja, zdravstvene oskrbe, pravic hendikepiranih in ženskih pravic, so sektorji rasti kapitalsko osredotočeni, kar pomeni, da so tudi tuje investicije usmerjene v specifična področja. To nikakor ne govori v prid zmanjšanju števila brezposelnih. »Kljub gospodarski rasti brezposelnost v afriških državah ne upada,« meni Daleyjeva. »Rast je skoncentrirana v ozkih krogih primarne blagovne proizvodnje in rudarski industriji, ki ne ustvarjajo široke zaposlenosti med prebivalstvom.«

Ne preseneča torej, da se afriške države, še posebej gospodarske velesile, kot so Nigerija, Angola, Južna Afrika, utapljajo v brezposelnosti in da je brezposelnost razširjena predvsem med mladimi. Po zadnjih izsledkih poročila African Economic Outlook je z 200 milijoni mladih od od 15. do 24. leta afriška populacija najmlajša na svetu, število pa naj bi se do leta 2045 celo podvojilo. Afriška politična in ekonomska stabilnost bo v prihodnosti torej odvisna ne toliko od gospodarske rasti, temveč od zmožnosti afriških vlad, da v svoje projekte vključijo tudi mlade. Trenutno je v Afriki 60 odstotkov brezposelnih prav med populacijo do 24. leta starosti.

Kontrastna razmerja med visoko gospodarsko rastjo in tako imenovano rastjo brezposelnosti so še dodatno stopnjevana z ekonomsko neenakostjo. Luanda v Angoli ali N'Djamena v Čadu sta zahvaljujoč petrodolarjem drugo in osmo najdražje mesto na svetu, celo pred Londonom in New Yorkom. Podobno je v Abuji in Lagosu v Nigeriji, kjer se življenjski stroški zlahka merijo s tistimi v evropskih mestih. Paradoksalno je, da so ta izjemno draga mesta v državah, ki jih Združenih narodi uvrščajo v kategorijo »nerazvitih«, predvsem kar zadeva izobrazbo, zdravstveno oskrbo in bruto prihodek na prebivalca. Ko časnik The Economist navaja, da v Afriki živi 300 milijonov ljudi, ki jih je mogoče opredeliti kot srednji razred, kar pomeni, da naj bi zaslužili od dva do dvajset dolarjev na dan, pozablja omeniti, da 60 odstotkov ljudi iz te skupine zasluži dva do štiri dolarje na dan, to se pravi, da živijo pod pragom revščine.

Afrika ne potrebuje mitoloških napovedi o gospodarski rasti, ki sugerirajo manihejsko percepcijo sesipajočega se Zahoda in Afrike v porastu, temveč primerno razvojno strategijo, ki bi ustrezala afriškemu kontekstu. Dejstvo, da ima od trenutnega gospodarskega buma v Afriki koristi le odstotek ali dva ljudi, zbuja skrb. Namesto da bi se krepil dejanski srednji razred, gre predvsem za poglabljanje razlik med nouveaux riches, ki z nabito polnimi denarnicami nakupujejo v Lagosu ali Londonu, in veliko večino, ki je živeč na mestnih obrobjih s pomanjkljivo infrastrukturo prepuščena sama sebi.

Kaj pa človekove pravice?

Vprašanje novinarke Zainab Usman iz Nigerije, ali so redki uživalci razkošja vzrok revščine za glavnino afriškega prebivalstva ali pa je že prej obstoječi afriški srednji razred dejansko postal bolj aktiven, je pravzaprav nepomembno v luči dejstva, da se gospodarska rast v Afriki izrablja kot nadomestek za človekove pravice. Lep primer je Gana, ki je decembra lani umsko in fizično prizadetim prvič v zgodovini Afrike podelila volilno pravico. Pravica naj bi potrjevala floskulo demokratičnosti, ki velja za to zahodnoafriško republiko, medtem ko zadnja poročila predstavnikov za človekove pravice govorijo o primerih tisoče posameznikov in posameznic, zaprtih v verske centre in privatne domove, kjer živijo v nehigienskih razmerah, večina naj bi jih bila celo z verigami priklenjena k drevesu oziroma k steni. Volilna pravica je torej le ena izmed pravic in ob vseh anomalijah, s katerimi se soočajo umsko in fizično prizadeti v Gani, niti ne najbolj bistvena.

Če drži, da navdušeni komentatorji afriške gospodarske rasti pogosto spregledajo bodisi vprašljivo obliko politične korektnosti afriški množični poboji in zločini proti človeštvu vse do danes niso doživeli poravnave (spomnimo se samo 4,5 milijona mrtvih v Kongu v letih 1996 do 2003) bodisi ozek krogotok denarja v Afriki, potem drži tudi misel enega izmed blogerjev, da »si dobri stari kapitalizem v svojih zadnjih izdihljajih preprosto noče priznati resnice«.

Zgodbe o impresivnih statistikah gospodarske rasti v Afriki, afriškem srednjem razredu in povečani uporabi mobilnih telefonov ter interneta naj bi svet predvsem opozarjale na naravni (vele)tok kapitalizma. Po dolgih stoletjih teme, vojne, lakote in primitivizma je Afrika končno začela igrati po pravilih Zahoda. »Zanimivo je, da tisto, kar rešuje Afriko, ni Afrika sama, pač pa moč kapitalizma, ki v obliki prilagojenega liberalizma imitira zahodni način,« trdi bivša predstojnica Centra za afriške študije Megan Vaughan. Zaradi vztrajnega padca gospodarske krivulje na Zahodu so zgodbe o prosperiranju Afrike slišati še bolj osupljive. »The Econimist, Money Week in drugi časniki v forsiranju mita o afriški gospodarski rasti vidijo upanje zase,« meni Vaughanova. Afriška gospodarska rast naj bi torej pomenila, da tudi na Zahodu še ni vse izgubljeno.

Toda če zgornja predpostavka, zaciklana v zahodne projekcije o Afriki, odgovarja na vprašanje, zakaj pozitivne zgodbe o Afriki v tem trenutku, po drugi strani ne ponuja odgovora, zakaj in predvsem od kod denar v spodnjicah obiskovalca afriškega pristanišča.

Ne glede na določeno mero skepticizma je vseeno mogoče reči, da se Afrika regenerira. Da iz vrha nekaj malega pricurlja tudi v žepe trgovcev, birokratov in svetovalcev tujih podjetij, ki v bankah vse bolj samozavestno najemajo manjše kredite. Če ne drugega, se je v Afriki zahvaljujoč počasnemu, a vendarle učinkovitemu kolesju Mednarodnega kazenskega sodišča, ki je pod vodstvom gambijske odvetnice Fatou Bensouda v zadnjem času obsodilo kar nekaj diktatorjev, zmanjšalo politično nasilje, s čimer se vzpostavljajo osnovni pogoji tako za demokracijo kot za gospodarstvo. Tisto, kar je pomenljivo, je, da Afrika logiko kapitala, liberalizma kot tudi demokracije pretvarja na sebi lasten način. Nekoliko nepredvidljivo sicer, na trenutke skoraj kaotično ali, kot je bilo prikazano v od sonca in pločevine prežarjenem pristanišču, mestoma tudi v spodnjicah.