Kar trije celovečerci prvega festivalskega dne Diagonal so bili posvečeni mladim ženskam, ki očitno najbolje utelešajo problematiko avstrijske družbe: Upanje (Hoffnung) Ulricha Seidla govori o »zdravljenju« debelih najstnic, mladi ženski v Oditi na plažo (Gehen am Strand) Casparja Phaundlerja in Živi (Die Lebenden) Barbare Albert pa kot da sta starejši sestri teh deklic – vse so iz razbitih družinskih okolij. Ne le njuno samotno raziskovanje pomenov in (spodletelih) ljubezni, ampak tudi povsem enak kader v obeh filmih, v katerem se obe zazreta v kovinsko ploščico z napisom med vojno izginulih Judov, kaže na to, da se je fokus prestavil na generacije, ki jih poleg vsega bremenita še zgodovina dedkov in huda čustvena zavrtost staršev, ki puščajo mlade frustrirane in brez temeljnih opor za življenje.
Dolgočasni splet nasprotij
Seidl se je v tretjem delu svoje trilogije Raj, ki mu jo je navdihnila drama Vera, ljubezen, upanje Ödöna von Horvatha, nenavadno zapletel. Izvrstna tematika debelih otrok, ki jih starši pošiljajo na shujševalne počitnice, ki nikoli ne obrodijo sadov, je hotela biti hkrati kritična in spravljiva. Suspenzi nelagodja in pedofilske pretnje se izmenjujejo s tolažilnimi pasažami veselja, film pa raztegujejo do dolgčasa. Dresura otrok je ves čas na meji totalitarnega in vendar je ne prestopi, glavna junakinja je hkrati depresivna zaradi starševske ignorance in slabe samopodobe, pa hkrati radoživa in odločna v svoji zaljubljenosti v zdravnika. Ta je hkrati perverzen, a kot da meje usodno ne prestopi, vsaj videti nam tega ni dano – morda je Seidl skušal vzpostaviti neko drugačno vizuro na pedofilsko tematiko, ki je s svojim brezupom tako drastično zaznamovala lanske Diagonale.
Kritika, ki je tako navdušeno sprejela prva dva dela trilogije, Ljubezen in Vero, včeraj do režiserja ni pokazala milosti, sam pa je v opravičilo pojasnil, da je delo z otroki zahtevalo večjo previdnost in manjšo eksplicitnost. Kar vsekakor ni le izgovor: ob lanskem filmu Markusa Schleinzerja Michael, ki je pripovedoval o pedofilu z dečkom, zaprtim v kleti, je bilo vprašanje, kako je otrok preživel to snemanje, še kako na mestu. Vendar se zdi, da je tisto, kar je Upanju najbolj škodovalo, preobsežen projekt Raj: posneti tri celovečerne filme v letu in pol je zalogaj, ki mora pokazati razpoke.
Raziskovanja samega sebe
Film Oditi na plažo ima povsem drugačne težave: Phaundler skuša narediti zgodbo tam, kjer je ni. Študentka, ki med pisanjem diplomske naloge pade v »eksistencialno« krizo, ki naj bi bila posledica hladne matere in odsotnega očeta, je bolj podobna razvajenemu meščanskemu otroku, ki se vrti v »samoraziskujočem« egotripu. Domnevno tolče revščino, a se mimogrede prostituira, da si lahko plačuje psihoterapevtko, zapredena je v infantilno idejo o tem, kako je nihče ne mara in kako bi bilo dokončanje študija le izpolnjevanje želje staršev. Iz teh nebogljenih in stereotipnih vsebinskih nastavkov se režiser rešuje z estetizacijo, dolgimi pogledi skozi okno in za lase privlečenimi dramatičnostmi.
Barbara Albert se takim mašilom ne predaja, loteva se teme tretje generacije, ki se sooča z zamolčano nacistično preteklostjo svojih starih staršev. Junakinja ta podatek odkrije po naključju, v času, ko ji stari oče umira, in da bi stvari prišla do dna, mora spodkopati tako dedkovo prikrivanje kot očetovo zanikanje in njegov (lažni) dušni mir. Albertova v dokumentarni maniri v film vnaša priznanje bivšega esesovca, transilvanskega Nemca, ki ga vojna pripelje v Nemčijo, in predstavi nerešljivo soočenje vnukinje z njegovim odklanjanjem krivde. Ljubljeni dedek je zločinec, ki do konca vztraja, da je bil tisto v Auschwitzu neki njegov drugi jaz in da on ni kriv.
Film je po nepotrebnem nekoliko preobložen s stranskimi liki in epizodnimi vložki, a je pošten poskus prikaza zapoznele avstrijske denacifikacije in katarze novih rodov, ki (morda naivno) verjamejo, da ima razkrivanje resnice odrešilno moč.
