Skozi ducat sposojenk se namreč prav v nobenem trenutku ni mogoče znebiti slike malega Aarona, kako v saloonu čez cesto vso žepnino pospravlja v tamkajšnji jukebox, kjer so spravljene singlice doo-wop velikanov, kot so The Del Vikings in The Teenagers. Ali podob, ko je na zmenke vodil prva dekleta in jih osvajal z Be My Baby (The Ronettes) oziroma se ni mogel odločiti med This Magic Moment ali (If You Cry) True Love, True Love skupine The Drifters, zato ju je v spominih »zlepil« skupaj. Da je vonj tistega časa še toliko bolj pristen, poskrbi koproducent in kitarist Keith Richards, ki se po dolgem času ne trudi, da bi ugajal, temveč Nevillove spomine s prefinjenim občutkom premaže z akcenti Buddyja Hollyja in Chucka Berryja. Na splošno se zdi, da resnična zgodba ni samo ena ali njegova, temveč gre za skupek različnih (z)godb glasbenikov, ki jih je zajelo malce nostalgije. Če ste na trenutke malce skeptični do takšnih početij, naj vas ne skrbi – celotna ekipa se je preigravanj lotila s pravo mero distance in rešpekta do klasičnega materiala. Še več, na spremljevalnih vokalih je prisoten tudi Eugene Pitt, član doo-wop legend The Jive Five, kar bi bil morda bolj enciklopedični podatek, če isti gospod ne bi zakrivil naslovne skladbe My True Story. Nasploh se ni mogoče znebiti občutka, da bi bilo nemara celo bolje, če bi bil ves material na voljo samo vrezan v vinilni mono obliki. Zlasti zato, ker zna Aaron Neville tako nevsiljivo pričarati pristne občutke poslušanja radijskih postaj, ki so nekoč pomenile okno v svet.
Če ste bili do danes prepričani, da je Aaron Neville posnel definitivni verziji skladb Ave Maria (slišane v izdihljajih filma Živi) in Louisiana 1927, vam My True Story ponuja (vsaj) ponoven razmislek. Zlasti zato, ker tokrat Neville svojih spominov ne črpa iz akordov evangelija cerkve sredi poplavljenih bombažnih polj, temveč v vokalnih harmonijah skupin severnih mest (The Clovers, The Impressions, Little Anthony & The Imperials). A če so južnjaško uteho zamenjala severnjaška obzorja, to še ne pomeni, da ni ostal zvest samemu sebi. Še vedno namreč (o)čara s svojim žametnim glasom, ki se brez posledic sprehaja med tenorjem in falzetom. In slišati je, da My True Story pomeni šele začetek ali prvi del povratka v mladost.
