Po kapitalizmu še Kapital

Kakšno desetletje po drugi slovenski izdaji Kapitala smo se lahko o marsičem, kar Marx popisuje v tej zajetni in zahtevni knjigi, še v živo prepričali. A vseeno smo dobili še tretjo izdajo prvega zvezka Kapitala: v prevodu Mojce Dobnikar je izšel včeraj pri založbi Sophia, ki se je ob tej priložnosti preimenovala v Naprej. Ciril Oberstar, filozof, politolog in doktorand na podiplomskem študijskem programu primerjalni študij idej in kultur, nekdanji član programskega odbora Delavsko-punkerske univerze, zdaj zaposlen na ZRC SAZU, je skupaj z Markom Kržanom opravil strokovni pregled novega prevoda prvega zvezka Kapitala. A vseeno ga je bilo treba najprej vprašati eno stvar.

Preprosto zato, ker Marxovega Kapitala ni več mogoče dobiti na trgu. Knjigo je bilo težko dobiti že pred kakšnimi osmimi leti, ko smo na Delavsko-punkerski univerzi organizirali marksistične bralne krožke: tedaj smo si oskrbeli izvode, ki so jih knjižnice na začetku 90. let na veliko metale iz svojih arhivov. Ko jih je zmanjkalo v Ljubljani, smo jih hodili kupovat v mariborsko Bukvarno in antikvariate. Zdaj pa je še to pošlo. Najprej je torej knjigotrško dejstvo, da Kapitala danes ni več mogoče kupiti niti v antikvariatu. Res pa je tudi, da so klasiki marksizma hkrati izginjali tudi iz univerzitetnih kurikulov. Marx danes ni več študijsko čtivo, razen morda na socialni filozofiji in sociologiji.

Čeprav je bilo s prvo slovensko izdajo Kapitala opravljeno ogromno prevajalsko delo, so izvorne Marxove poante v tem prevodu utrpele precejšnjo škodo. Zdi se, da se je v povojnem času ustvarila spontana delitev Marxa na ekonomskega in na filozofskega Marxa. Ekonomisti so imeli monopol nad branjem Kapitala vse do konca 70. let, ko se je na Inštitutu za marksistične študije na SAZU pod vodstvom dr. Božidarja Debenjaka vzpostavila ekipa mladih raziskovalcev, teoretikov in marksologov, ki se je začela intenzivno ukvarjati s študijem poznih Marxovih del in izdajati tudi zbirko temeljnih del Marxa in Engelsa (METI).

Glede tokratne izdaje prvega zvezka Kapitala je treba poudariti, da je nastajala v okoliščinah, ki so bistveno drugačne od okoliščin, v katerih so nastajale prejšnje izdaje. Časi so marksistični misli in klasikom marksizma izrazito nenaklonjeni. Zadnjih dvajset let smo bili priča razpustitvi marksističnega teoretskega dela, usoda marksizma je bila prepuščena redkim na tem področju še aktivnim univerzitetnim profesorjem in pa svobodnim pobudam neformalnih združenj, kakršno je na primer Delavsko-punkerska univerza. Nemogoče bi bilo, da omenjene neugodne okoliščine na prevodu ne bi pustile svojega pečata. Da bi jih kar se da omilili, se je bilo treba pri prevodu nasloniti na tekstno kritiško delo, ki so ga v preteklosti že opravili. Pri roki je bila izdaja METI, ki je doslej terminološko, tekstno kritiško in uredniško najbolj domišljena in dodelana slovenska izdaja del Marxa in Engelsa.

Kar seveda drži le deloma. Ne le v Kapitalu, tudi v drugih tekstih je Marx eksplicitno povedal, da je Anglija sicer res klasično prizorišče kapitalističnih produkcijskih razmerij – prav zaradi tega jo tudi uporablja za glavno ilustracijo svojih teoretskih poant. Resnični predmet Kapitala so družbeni antagonizmi in protislovja takratne kapitalistične družbe; v Kapitalu so opisani in analizirani ekonomski zakoni moderne kapitalistične družbe kot sistema. In res je, kot vsako drugo veliko teoretsko delo je tudi Kapital produkt svojega časa in nemogoče ga je nekritično uporabljati za analizo sodobne družbe.

Če bi pasuse iz tega poglavja objavili danes v kakšnem časopisu, se najbrž nikomur ne bi niti sanjalo, da so bili napisani pred več kot 150 leti. V tretjem zvezku Kapitala je Marx opisal tudi razmerje med lastniki kapitala in upravljalci kapitala, in čeprav so slednji le upravitelji tujega kapitala, v tej vlogi uspešno varajo tako lastnike kot podrejene. Kar je spet dokaz, da so resnični predmet Kapitala sistemska protislovja kapitalizma, ki so v veliki meri – ne pa v celoti – prisotna še danes, četudi se je kapitalizem temeljito spremenil.

Vedeti moramo, da Marxovo stališče nikoli ni bil kakšen zgodovinski determinizem. Alternative, ki izhajajo iz njegovih družbenih analiz, je puščal vedno radikalno odprte: prihodnost bo ali komunizem ali barbarstvo. Marx se je vedno previdno izogibal temu, da bi ponujal recepte za prihodnjo ureditev družbe, saj bi bilo to tudi skregano z njegovo metodo razkrivanja družbenih protislovij in antagonizmov. Tudi kadar so njuni bralci zahtevali, naj povesta, kakšna naj bi bila prihodnja družba, sta z Engelsom vedno raje opozorila na to, da so določene rešitve preseganja kapitalističnega načina produkcije že navzoče znotraj tega sistema samega: kooperative, skupni nadzor nad produkcijskimi sredstvi ali celo javne delniške družbe – se pravi so že v družbi Marxovega časa nastajale neke oblike, ki so nakazovale obzorje onstran kapitalizma.

Tako kot Kapitala ne moremo okriviti za specifike realnih socializmov, tako v njem tudi ne bomo našli receptov za ureditev družbe prihodnosti. Kapital ne skriva napotkov za revolucijo. Toda to, kar je še danes mogoče najti v njem, je predvsem revolucionarna metoda analize in kritike družbe.